Seveda sem vmes tudi sama ugotovila, da danes še ni februar;)

Prepričana sem bila, da je včeraj zadnji januar in sem med vsemi opravki hitela še plačat položnice z rokom do 31. 1., potem pa sem šele zvečer ugotovila, da sem zamešala dneve in da bomo februarja šele en dan kasenje kot sem mislila. 

Sedaj se svoji zmoti samo še smejem, vsekakor pa včeraj, če ne bi hitela plačat položnic, ne bi videla gospe v perfektnem rdečem plaščku. Takega s pasom je imela, ki ji je poudaril silhueto, barva plašča pa je žarela med sivim asfaltom in mi polepšala dan.

Jaz svojega lepotca še nisem našla, morda drugo leto, ker sedaj je sonce vse močnejše in bo kmalu stopilo sneg. Pomlad bo tik-tak tu in kdo bi sedaj razmišljal o plaščih, ko pa imamo polno glavo drugih, lepših misli. 

Jutri pa res: februar;)

Ime mi je rdeča in oranžen Sneg



Uspelo se mi je prebiti čez januarsko branje oziroma 650 strani dolgo Pamukovo knjigo Ime mi je rdeča in v bistvu sploh ni bilo težko.:) Tako me je potegnilo v zgodbo, da sem čas za branje kradla drugim opravkom, predvsem pa spancu. To res ni najbolj zdravo, a se je splačalo bdeti pri bralni lučki.



Vir.



Ponavadi si rečem: samo še to poglavje! A poglavja v Ime mi je rdeča so precej kratka, poleg tega pa je zgradba mozaična: eno zgodobo pripoveduje več pripovedovalcev, ki se menjajo od poglavja do poglavja. Prvo poglavje tako pripoveduje ubiti, umorjeni iluminator, potem pa bralci skupaj z njegovimi sorodniki skupaj čez celo knjigo iščejo njegovega morilca.

 

 Kmalu je jasno, da je morilec eden od iluminatorjev, njegovih sodelavcev pri izdelavi rokopisev, a kateri? Vsi trije se nam predstavijo z vzdevki, vsi trije ga niso marali, vsi trije se razgaljajo skozi knjigo, bralce pa naj bi ugotovil, kdo laže oz. kdo ima motiv za umor.

 



Vir.

Priznam, da sem se motila in sem sumila napačnega;) Konec me je tako precej presenetil, kar se mi ne zgodi pogosto in mi je bilo zelo všeč. Priporočam!





Prav zato se bom februarja lotila še ene Pamukove knjige z naslovom Sneg, ki me že čaka na nočni omarici. Če je bil januar rdeč, bo februar namreč na tem blogu ORANŽEN. Ker potrebujemo nekaj toplega v vsej tej belini snega, ki se že spreminja v plundro. Pa v sivini ali celo črnini pesimizma in krize in ker je tudi sneg lahko oranžen, vsaj tale Pamukov od založbe Sanje je tak: a ni lep?

 

Psst, ni še februar ... Več o oranžni, lepem in ljubezni pa jutri ... 

KO BOM STARA, BOM NOSILA VIJOLIČASTO IN RDEČ KLOBUK

Pesem Jenny Joseph Opozorilo verjetno poznate, a se jo je vseeno vsake toliko časa vredno spomniti. V originalu lahko poslušate avtorico, kako doživeto in zavzeto pesem deklamira ali pa si jo preberete v odličnem prevodu še ene žlahtne dame Ifigenije Simonovič:

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.
Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale. Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.
V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme. S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.
V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.
Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri funte klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.
Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.
Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi?
Da tisti, ki me poznajo, ne bodo preveč iz sebe,
ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto. 

Vir.

 Prvi verz te pesmi je navdihnil ustanovitev društva rdečih klobukov ali Red Hat Society, v katerem se zbirajo dame po petdesetem ter oblečene v vijolično in z rdečimi klobuki počnejo marsikaj. Tudi kaj takega, kar naj se za njihova leta ne bi spodobilo ali pa vsaj ni običajno. Počnejo tudi  druge zanimive stvari, ki starost iz sivega obodbja spremenijo v igrivo, veselo in ustvarjalno obdobje. Predvsem pa se veselijo življenja. A niso super?:) 

Vir.

 Meni se zdijo zelo navdihujoče. Vedno znova pa me preseneti tudi dejstvo, da je Jenny Joseph pesem napisala že leta 1932! Neverjetno.

Lep vikend, poln navdiha vam želim.

Zgodba o rdečem laku za nohte

Bilo je nekoč, ko si si nohte lahko namazal le z rdečo. Živo rdečo. Črnega laka za nohte ni bilo, modrega tudi ne. Pa četudi bi bil, se imeti takih nohtov sploh ne bi spodobilo. 

Vir.

 Šele nekaj let kasneje so se nohti obarvali tudi s prozorno, roza in s pastelnimi barvami (tudi svetlo zeleno, modro), potem pa smo počasi prišli do vseh mogočih barv in kombinacij. 

Danes, ko obstajajo celi blogi in internetne strani, posvečene samo lakom za nohte, na katerih se na vsakih nekaj dni ali celo vsak dan pojavi nova slikica nohtov z novim lakom, se sliši skorajda nemogoče, ampak tako je bilo.

Živo rdeč lak za nohte so uporabljaje gospe na bankah, ki so imele tudi zlate prstane in rdečkaste trajne. Nam, punčkam, so se zdele sanjske. 

Mame so rdeč lak za nohte imele doma, a so ga uporabljale le občasno, za obletnice poroke, recimo. Da bi bila mama tudi gospa na banki, se mi takrat verjetno ni zdelo možno. 

Vir.

Kadar smo bile punčke zelo pridne, nam je mama, še večkrat pa teta, namazala mezinček z rdečo, da smo ga ponosno razkazovale v šoli. Včasih je z namazanim nohtkom v šolo prišel tudi kakšen fantek, ki ni hotel zaostajati za svojo sestrico. 

Konec prvega ali drugega razreda smo sošolke od doma prinesle denar za darilo za našo učiteljico. Čeprav smo bile še tako majhne, so nam starši očitno toliko zaupali, da smo se po pouku same napotile po nakupih. 

Ena bi kupila rožo, druga nalivko (to so jim verjetno prišepnile mame), tretjapa kaj drugega. Bilo nas je osem sošolk in vsaka je imela svoj predlog. Spomnim se, da je ena predlagala zlato verižico. Očitno smo res vse sanjale o tem, da bomo nekoč gospe na banki.

Vir.

Ker je nekaj denarja še ostalo, smo kupile še rdečo šmiko. Tudi to so uporabljale gospe na bankah. Zapravile smo čisto vse, tako da niti za celofan ni ostalo in je morala darilo doma zaviti sošolkina mama.

Vse žareče smo učiteljici izročile darilo. Prepričane smo bile, da smo jo osrečile.

Niti opazile nismo, da morda ni vesela. Kaj šele, da ni imela nikoli rdeče nalakiranih nohtov, niti si jih morda ni želela imeti. Ni se ličila. Ni nosila nakita in oblačila se je bolj športno.

Takrat deklice nismo razmišljale o vsem tem, pomemben je bil le živo rdeč lak za nohte.

Skoraj red velvet cake

Slavna torta z rdečkastim testom in belo kremo, imenovana rdeči žamet ali angleško red velvet cake. 

Težko rečem, da je res lepa, je pa zanimiva, nevsakdanja, zato se si jo že dolgo želela speči. Pregledala sem cele kupe receptov in med njimi izbrala najboljšega.

Vsaj mislila sem, da je najboljši, saj so ga v komentarjih vsi hvalili, a v resnici ni bil. Ali pa sem jaz naredila kaj narobe. Vsekakor torta ni uspela, zato tudi recepta ne bom objavila.

Kljub temu pa bom napisala objavo o njej, ker pač ni treba, da na blogih objavljamo le popolne poskuse, ampak kdaj pa kdaj tudi kakšen zmazek. Rdeče-rjavo-rozast zmazek brez okusa.

Najprej sem bila zelo jezna, potem pa tudi žalostna, saj ni samo izgledal obupno, ampak je bil tudi popolnoma brezveznega okusa. Poleg tega pa je bil biskvit zbit skupaj, razpokan, hkrati pa malo gumijast. Za to je krivo barvilo (Eta), to že vem: sem se takoj spomnila, da sem enkrat že delala roza biskvit in da je bil po strukturi kot čigumi :)

Prerezala sem ga na pol in sledilo je še eno razočaranje: če je bil na zunaj vsaj malo rdeč, pa je bil znotraj čokoladno rjav!

Kaj storiti?

Najprej sem morala celo zadevo prespati, ker je poraze pač težko prenesti. Vsi so me tolažili, da red velvet cake ni dobra, tudi če uspe. Sestra jo je enkrat jedla v Ameriki, kjer so ji jo ponudili kot specialiteto, ona pa jo je komaj spravila po grlu. 

Naslednjega dne sem se popravnega izpita lotila z novim zagonom. Granatno jabolko, ki je čakalo na pultu sem ožela, z njegovim sokom namočila polovičko nekusnega, že suhega biskvita (je bil pa zato manj gumijast :), čez naložila sladko stepeno smetano in posula s peškami granatnega jabolka. 

Po nekaj urah v hladilniku se je vse skupaj prepojilo in tako je tudi biskvit dobil nekaj okusa in mehkobe. Po kidanju snega je poleg toplega čaja sladica prav pasala, pa še videti je bila zelo zanimivo, nevsakdanje in rdeče. Točno tisto, kar sem želela doseči s peko red velvet cake. 

Smetana h granatnemu jabolku tako paše, da smo jo jedli tudi samo brez biskvita. Sem pa kljub temu firbčna, kakšnega okusa je prava red velvet cake oziroma rdeča žametna torta. Verjetno se je po tem neuspelem poskusu ne bom več lotila, zato bi bila zelo vesela vaših mnenj: ste že kdaj jedli ali celo pekli rdečo žametno torto? A je bila dobra? :)

Rdeča je tudi barva upora

V časih, ko nihče ni prav zadovoljen z razmerami v naši državi, je protestiranje s pesmijo upora na ustih eden od kamenčkov v mozaiku do sprememb, ki si jih prav vsi tako želimo. Rdeča je barva upora, revolucije, sprememb, predvsem pa ponosa in pokončne hrbtenice, ki so jo naši politiki vsi po vrsti že zdavnaj izgubili.

Ali kot pravijo in pojejo Kombinatke:

Pulover za vašega kita ali žirafo

Rdeča je tudi barva ljubezni in če nam je nekaj všeč in imamo tisto radi, potem lahko rečemo, da smo se zaljubili. Jaz sem se danes zaljubila v Uradni vodič zimskih puloverjev za živali, ki ga je narisala Jennifer Hall alias Clever Girl, kot se je poimenovala na blogu. Fantastično in simpatično, kaj takega bi takoj imela na steni!

Uživajte v zimskih radostih.

Trikrat rdeča pesa

http://www.bazilika.si/blog/pecena-rdeca-pesa/

Rdeča pesa si zasluži svojo objavo že zaradi imena, čeprav je bolj vinsko rdeče ali celo temno rožnate barve, jedi iz nje pa pogosto dobijo funky pink odtenek, kot bi rekla Darja iz Bazilike, pri kateri sem si sposodila prvi recept za pečeno rdečo peso s feto, česnom, limono, črnim poprom in žajbljem. Mmmm ...

http://realfood.tesco.com/recipes/beetroot-soup-with-horseradish.html

Druga mi je padla v oči juhica iz rdeče pese s smetano in hrenom, verjetno zaradi lepe fotke, za posladek pa si lahko privoščite pito z rdečo peso in paradižnikom iz še lepše fotografije - poslastico za učke in brbončice, tako kot tudi cel blog Cinnamon & Thyme. Tako lep, da je kar za pojest :)

http://www.cinnamonandthyme.com/2012/08/pita-z-rdeco-peso-in-paradiznikom.html

Lep vikend vam želim - obarvajte si ga z rdečo!

Kaj je lepšega kot rdeča z belimi pikami?

Letošnja zima ni prav nič zasnežena, le malo deževna, zato vam bodo prav prišli gumijasti škornji. Taki, ki bodo poživili kakšen siv dan in privabili nasmeh na usta tudi  mimoidočim. Odlično grejo k rdečemu dežniku z belimi pikicami, če pa bi bili radi res hudomušni, si oblecite krilo z velikimi pikami. Mene bi neznansko osrečilo, če bi srečala koga, oblečenega tako, kot je gospodična na sliki :)  

S Pintaresta, itak :)

Ko se iz deževnega pohoda vrnete na toplo, pa se zavalite v pikčast rdeč fotelj s skodelico čaja in opazujete dežne kaplje, ki drsijo po šipi, pred njimi pa se bohoti šopek pomladi - ja, kmalu bo, mačice se že da najti. Do takrat pa si lahko boljše razpoloženje pričarate z barvami. In pikicami, seveda :)

Januarsko branje: Ime mi je rdeča

Včeraj sem začela in zaenkrat me je zelo potegnilo v napeto zgodbo, ki je zares mojstrovina, tako kot piše na naslovnici. Knjig se, seveda, res ne sme soditi po platnicah, tako kot tudi ne ljudi po zunanjosti, ampak tale knjiga je pa res lepa. O vsebini pa še poročam, ko se prebijem čez vseh 650 strani. :) Mislim, da sploh ne bo težko, ker je zelo tekoče napisana in zelo zanimivo branje, problem je le eden in enak kot pri vsem drugem: treba je najti čas. Obljubim, da si ga bom skušala vzeti.

Naslovnica knjige iz Bukle.

Zaljubljena v rdečo, zaljubljena v Pintarest

Pintarest me je zasvojil. Saj vem, da ga že poznate, ampak jaz sem si dosedaj slikice lepih reči shranjevala kar na disk in se izgubljala med njimi, hkrati pa so mi kradle prostor na računalniku. In še linka do mesta na internetu, kjer sem jih našla, ni bilo. Zato sem se prijavila na Pintarest in od takrat visim na njem in ne morem nehati :)

Ne, nisem iskala le rdečih stvari, ker so vse barve lepe in se lepo najde v vseh barvah. Ampak kljub temu sem se poleg Pintaresta (ki ima slučajno rdeč logo, hihi) še bolj zaljubila v rdečo. V vse rdeče.

Ker se na Pintarestu najde samo lepo, tudi kolažek iz slikic, ki jih najdeš na njem, ne more biti drugaćen kot lep. Lahko pa je tudi kakšne druge barve ;)

V rdeča vrata, ki poživijo sive hiše. Rdeča ne more biti pastelna, lahko je le živa, žareča, zato tudi na fasadi hiše učinkuje popolnoma odbito. Čeprav ne na vsaki (previdnost ni odveč). Vse tiste grde pastelne fluorestentne fasade v vsaj dveh barvah pa naj obraste divja vinska trta, ki se na jesen obarva škrlatno rdeče. 

Zaljubila sem se v rdeč strop, ker je neopazen, a prostoru da hudomušno noto. Tako kot trofeja jelena, v pleteni nogavici - a ni fin? :) Za našega soseda lovca za rojstni dan. Potem so tu še rdeče stene, rdeča z belo - to je itak najlepša kombinacija. In rdeči stoli. 

Rdeče je žlahtno kot oldtajmerji in rdeče kolo je lepše od sivega ali modrega kolesa, ker je v kontrastu s sivino asfalta in jutranjo meglo, ko drviš obveznostim na proti. Rdeča noro dobro izpade tudi na zeleni podlagi: mušnice na gozdnem mahu, tudi če niso užitne in če niso prave: vsekakor so pa lepe. 

Še bo rdeče, še bo kolažev.

Za začetek iščem lep rdeč plašč

Plašč je kos oblačila, ki ga ponavadi izberemo v čim bolj nevtralni barvi, saj se ga ne smemo naveličati, hkrati pa bi ga rade kombinirale s čim več različnimi kosi. Naši plašči so zato ponavadi črni, ker črna pač paše na vse. Tiste bolj pogumne si izberejo belega, ki pa se žal hitro umaže in po nekaj obiskih čistilnice postane umazano bel ali celo siv, poleg tega pa se še zmucka. Been there, done that. Plašči na naših ulicah so tudi sivi, da se zlijejo z asfaltom in meglo, ali pa v rjavkastih odtenkih: kot da bi si vse želele ostati neopazne. 

Viri: The Londoner. Xiaolizi Etsy shop. Sophiaclothing Etsy shop.

Jaz sanjam o rdečem plašču. Varne izbire me dolgočasijo, zato nočem bordo rdečega, ampak intenzivno, močno rdečem. Da poživi ulice, dneve, oblačnost, moj bled obraz. Da me razveseli vsako jutro, ko ga bom oblekla. Rdeča paše tudi na belo podlago zasnežene pokrajine in k črnim škornjem. Pa k jeansu in zeleni baretki. Zakaj se bojimo rdeče?

Viri: The spontaneous wardrobe. Xiaolizi Etsy shop. Malam Etsy shop.

Kroj mora biti oprijet, da poudari silhueto in da ne piha pod plašč, zato prav pride pas. Gumbi ga razgibajo, zato morajo biti veliki in lepi. Všeč mi je dvojno (ali celo trojno) zapenjanje ali pa zapenjanje postrani. Moj sanjski plašč pa mora imeti tudi veliko kapuco, pod katero se skrijem, ko piha ali naletavajo snežinke. Zadnja za škrate mi je še posebej všeč: ker je hudomušna in bi na ulici mimoidočim privabila nasmeh na obraz.

O kakšnem plaščku pa sanjate vi?

Kakšne barve naj bo januar?

Vir.

Logično nadaljevanje cukrasto rozastega decembra za majhne punčke in barbike, ki jejo jagode s smetano, posuto s pisanimi mrvicami, je rdeča za velike punce, ki poleg jagod pijejo šampanjec. Ker iz deklice z rozasto oblekico zraste ženska z rdečo šminko.

Rdeča, ki pristoji tako svetlolaskam kot temnolaskam in je seksi, pogumna in samozavestna barva. 

"Rdeča je med vsemi barvnimi odtenki energična, žareča, aktivna, topla, polna življenja, divja barva. Je izraz eksplozivnega začetka, gibanja, sile, moči. Rdeča je duševni in telesni stimulans."

Tole zgoraj sem našla na strani o barvah in mi je zelo všeč. Prav za začetek leta. 

Naj se leto začne polno zagona in optimizma. Naj se leto začne z rdečo!

Vir.

Najlepša beležka s koledarčkom za 2013

Na desni pregledna in organizirana, na levi pa s simpatičnimi živalcami. Lahko tudi s črtami, ampak jaz sem za živalce :)

Avtorica tele supertruper beležke je ena mojih najljubših slovenskih ilustratork Ana Baraga.

Na njenem blogu si lahko pogledate kar 10 različnih naslovnic, med katerimi lahko izbirate. Trenutno se odločam, katera je najlepša in katera me bo spremljala v letu 2013.

Katera je pa vam najbolj všeč?