Predstvaljajte si: ravno sredi sladkih sanj, v svojem pravljičnem svetu pod toplo odejo, kar naenkrat pa: vrrrrruuuuuuuuuuuuuummmmmmmmm. O, ne že spet - dostavljalec Žurnala. Njegov moped ima popolnoma drugačen zvok kot moped poštarja, ki pride nekaj ur za njim. Tak predirljiv, da gre skozi ušesa, zelo glasen, bremze mu malo cvilijo. Ustavi se pri enem nabiralniku, nato pa čez nekaj sekund spet: vrrrrrrrrrrrruuuuuuuuuummmmmmmmm. Ura je 5 zjutraj in kmalu bo treba tako ali tako vstati, zato skušaš še malo zaspati. Nato pa spet: vrrrrrrrrruuuuuuuuuummmmmmmm - se že vrača po ulici nazaj, grrrr ...
Morda tale cela zadeva ne paše na ta blog, kjer naj bi bile le tiste stvari, ki si jih želimo pričarati. Lepe stvari. Ampak Božičku letos gotovo ne bom pisala za čepke za ušesa, ker potem ne bom slišala niti budilke, niti mu ne bom pisala za tisto nalepko proti nenaslovljeni pošti, ker bo Žurnal še vedno prihajal k sosedom in me bo dostava še vedno zbujala. Vsekakor pa si želim, da bo Božiček znal začarati tisti moped, ki me vsak dan zbuja, da bo postal tišji. Ali da bo začel prihajati ob bolj primerni uri: tisti, ki hitimo v službo, zagotovo nimamo časa brati, tisti, ki se vozijo z avtobusom ali vlakom, Žurnal lahko najdejo tam. Upokojenci pa ga bodo veseli tudi ob 8h.
Tisti brezplačen kup papirja, poln reklam, ki ga enkrat prelistaš, nato pa vržeš v reciklažo, res ni vreden mojega spanca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar