Uganete, kakšne barve bo marec?

Po vsej datumski zmedi konec januarja oz. v začetku februarja sem tokrat trikrat preverila, da smo res 28. febraurja in da je 28. februar letos tudi zadnji februar:)

 

Tako se poslavljamo od februarja in oranžne in napovedujemo marec, ki bo že malo bolj pomladanski, čeprav še vedno malo zasnežen in z nekaj dežja.

 

Kakšne barve bo, pa izveste jutri;)

Pita brez testa, brez moke, brez glutena z nadevom iz muškatne buče

Kako porabiti muškatno bučo? Po googlanju sem si v glavo vbila idejo, da naredim klasično ameriško bučno pito, čeprav se zanjo ponavadi uporablja druga vrsta buče. Ker ne jem glutena, sem testo enostavno spustila in spekla samo bučni nadev.

Potrebujemo:

- 4 skodelice bučnega pireja iz muškatne ali kakšne druge zimske buče (priprava tukaj)

- 2 jajci

- dve žlički cimeta

- pol žličke mletega ingverja

- 2 do 3 skodelice sladkorja

- ščep soli

Za bolj zanimivo strukturo in okus sem dodala še nekaj suhih, narezanih datljev. Naslednjič jih bom dala še več! Pa skušala jih bom potresti bolj po površju, da se ne bodo nalepili na pekač kot tokrat.

Vse sestavine enostavno zmešamo in zlijemo v namaščen pekač. Dobro se naglejte žareče oranžne barve, saj bo po peki izginila oziroma se spremenila v svetlo rjavkasto. Pekla sem približno 45 minut na 180 stopinj, kar je bilo morda malo preveč - pecivo je dobilo rjavkast rob.

Počakamo, da se malo ohladi, saj je vroče precej mehko in se težko reže. Lahko postrežete tudi s smetano ali vanilijevim sladoledom. Dober tek!

Sneg (pa ne tisti za kidanje:)

Namesto zimskih radosti, sem čez vikend zavita starem pletu moje babice in volnenih nogavicah presedela v fotelju. Zunaj je naletaval sneg, na mizici pred mano je bila skodelica čaja in kos še tople pite, v naročju pa knjiga.

 

Idilično? Skoraj;) Za popolno sliko si morate na mizici predstavljati še kup papirnatih robčkov, ob fotelju pa koš za smeti, v katerega eden za drugim letijo posmrkani robčki ... 

 

Počitek je očitno pomagal, ker je danes že malo bolje. Pa še za branje sem končno našla čas in do konca prebrala knjigo Sneg Orhana Pamuka. Težko rečem, da mi je bila res zelo všeč. Slogovno je super napisana, kot se za Pamuka spodobi, celo veliko bolje kot Ime mi je rdeča. Slednja je v bistvu bolj lahkotna literatura kot Sneg, ki se ukvarja z resnejšimi temami: predvsem z vprašanjem razlik med vzhodom in zahodom, med islamom in ateizmom, med ženskami z naglavnimi rutami in tistimi brez njih. Mene pogled na te teme ni prepričal, saj se mi je zdel stereotipen. Islamski verniki so v knjigi točno takšni, kot si jih predstavljamo zahodnjaki, medtem ko so ti predstavljeni kot nemoralni, saj nimajo vere. Preveč pričakovano.

 

Všeč mi je bil glavni junak, pesnik Ka, ki se je po več letih v Nemčiji vrnil v domačo Turčijo in odpotoval v malo gorsko mesto Kars. Zaradi snega mesto kmalu postane popolnoma odrezano od sveta, brez nadzora od zunaj, zato je za nekaj dni v njem vse dovoljeno. Začne se odvijati revolucija z vsemi zločini, ki sodijo k njej, a Pamuk jo spretno predstavi kot nekaj skoraj neresničnega, saj se glavni dogodki odvijejo na gledališkem odru.

 

Knjiga Sneg ni slaba, kot sem že omenila je kvalitetnejša od knjige Ime mi je rdeča istega avtorja, težko pa bi rekla, da bi si zanjo Pamuk zaslužil Nobelovo nagrado. Slednjo naj bi tako ali tako dobil predvsem zato, ker je obsodil genocid Turčije nad armenskim prebivalstvom in si upal javno spregovoriti o njem. Vsekakor pa moram prebrati še kakšno njegovo knjigo, saj mi je všeč Pamukov slog, čeprav je vsake toliko časa malo preveč razvlečen in preveč opisuje podrobnosti, ki za samo zgodbo niso bistvene.

 

V slovenščino je prevedenih kar precej Pamukovih del. Priporočate kakšen naslov?

Izboljšava testa za vegansko in brezglutensko pito #1

Tole je bolj opomnik zame, da ne pozabim: v nedeljo sem še enkrat pekla pito in v testo namesto jajca vmešala pire iz muškatne buče. Nastalo je voljno vegansko in brezglutensko testo, ki se je zelo lepo mesilo. Pa še fletne oranžne barve je bilo;)

No, ko je bilo pečeno, je bilo pa malo pretrdo, tako da bo treba zadevo še izboljšati: poskusila bom z dodajanjem več maščobe, npr. kokosovega masla ter z uporabo pecilnega praška/vinskega kamna. Morda pa sem jo samo preveč zapekla. Skratka: eksperimentiramo dalje.

Fotk ni, ker očitno spet ni bila tako slaba, da je ne bi takoj zmanjkalo;)

Jabočna pita s suhimi marelicami

V zasneženih dneh tako zelo prija priti domov na toplo, še lepše pa je, če cela hiša diši po sveže pečeni piti. Uporabite vaš najljubši recept za testo, saj je moj recept zaenkrat še work in progress: narediti brezglutensko testo, ki bi bilo poleg tega še vegansko, predvsem pa primerne teksture in dobrega okusa, pač ni najlažje. Tokrat sem kapitulirala in v zmes koruzne in ajdove moke, naribanih jabolk ter nekaj sladkorja in olja vrgla še eno jajce, saj zmes nikakor ni hotela ostati skupaj. Bom še vadila, brez skrbi;) 

Bistvo pa je tako ali tako v nadevu: na klasičen nadev iz naribanih jabolk, zmešanih s cimetom in vanilijevim sladkorjem, sem dodala še plast suhih marelic, ki sem jih prej namočila v pomarančnem soku in zmiksala. Prva plast tako poskrbi za sočnost, druga pa za rahlo sladko-kiselkast priokus, ki je tista pika na i tele pite.

Aja, pa marelice bile so žveplane, ker drugih žal v naši trgovini niso imeli (so pa nežveplane ne le bolj zdrave, ampak vsaj meni tudi boljšega okusa).

Naj bo tudi vaš vikend čim bolj dišeč!

Predmet poželenja

Stereotipno velja, da ženske padajo na čevlje. Če pa že ne na čevlje, pa na torbice. Ne bom rekla, da ne nosim rada čevljev, ki so poleg tega, da so udobni, tudi lepi, a še večkrat se zgodi, da čevlje občudujem le na fotografijah in v izložbah - tam so prekrasni, popolnih oblik, večinoma pa si jih le težko predstavljam na svojih nogah. Ali sebe s torbico. Sem pač simple punca v supergicah in s poštarsko torbo čez ramo. Ki občuduje Ireno iz Running in My Heels in njeno ekstravaganco, medtem ko sama namesto o čevljih sanja o ...

posodi.

Ja, vem.;)                                                                

Padam na šalčke, porcelanaste skodelice, lončene modle za potico, čajnike iz babičine dote, čisto bele krožnike, črne posode Emo in tako naprej: never ending story.

Padam tudi na voke in litoželezne posode. Trenutno je pogosto v uporabi tale na desni, stara, kupljena na Reki, kjer so imeli nekoč, ko smo se še v dolgih kolonah vozili na morje na Hrvaško, baje najboljšo posodo. Super je, težka in masivna kot mora biti, s pokrovko, ampak jaz vseeno sanjam, da bi bila še malo večja in ...

oranžna.

 A ni lepa?;)

(z lepo ceno)

 

Bučni pire

Bučni pire pri nas naredimo takrat, kadar se lotimo kakšne velike buče, ki jo ne moremo porabiti vse naenkrat, kot sem že omenjala v objavi o zimskih bučah. Muškate buče so zares velikanske, ponavadi tudi precej trde, zato se je treba precej potruditi, da z nožem pridemo od vrha buče vse do dna oziroma bučo prerežemo. Čaka nas še rezanje na kose in potem še na vedno manjše koščke - precej dela, skratka.

Koščke buče lahko samo malo podušimo, lahko pa jih prej prepražimo na olju, da se malo zapečejo in dobijo nekaj več okusa, nato pa jih zalijemo z malo vode in pokuhamo do mehkega. Soli in ostalih začimb zato pred zmrzovanjem ne dodajamo, saj jih bomo dodali, ko bomo pire uporabili. Ko se malo ohladijo, jih zmiksamo, nafilamo v posodice in spravimo v skrinjo. 

Uporabljamo jih predvsem za juhice in razne čorbice oz. curryje ter za sladice. Letos smo prvič sadili muškatne buče, zato še nimamo preverjenih receptov za njihovo uporabo. 
 
 Poznate kakšnega zanimivega?

Mandarine

Nekaj najlepšega je, ko te zjutraj v kuhinji pričaka skleda ali košarica sijoče oranžnih mandarin. No, tudi pomaranč se ne branim;) Slednje si ponavadi stisnem v sok, ki najbolj paše prav na tešče, da te osveži in da lažje začeš nov dan. Mandarine pa rada vlačim sabo, kamorkoli grem, ker pridejo zelo prav kot prigrizek zame ali pa za koga drugega - vsakdo jo je vesel. Če ne verjamete, poskusite;)

Tudi meni vedno polepšajo jutro, pogled nanje pa me nafila s pozitivno energijo. Za razliko od pogleda na polno korito in pult umazane posode, recimo. Če so zraven mandarine ali pomaranče, kupa sploh ne opazim;)

Včasih lahko že malenkost, kot je sijoča mandarina ali pomaranča, spremeni pogled na svet. 

Zimske buče

V naši shrambi ... Ne, pravzaprav, nimamo shrambe, imamo pa dovolj velik in dovolj hladen hodnik, na katerem pod mizi hranimo gajbico krompirja in gajbico jabolk, na vidnem mestu pa tudi košaro z zimskimi bučami, ki jih razporedimo tudi po stopnicah in damo na kakšno poličko, saj so res lepe.

Včasih tuhtam, kaj naj pa danes skuham za kosilo, potem pa zagledam oranžno lepotičko na hodniku ter se odločam samo še med juhico, curryjem (tegale tajskega z rakci od Culinary journey by me imamo pri nas zelo radi) ali pa med tem, da bi bučo enostavno malo podušila ali jo narezano na kose in z začimbami zapekla v pečici. Obožujemo jih!

Zimske buče so super, ker se na hladnem in suhem mestu ohranijo vse do pomladi - tale kupček na sliki nam jih je še ostal - ena muškatna in nekaj manjših hokaidk. Ne le manjših od muškatne buče, ki je res prava velikanka (in grozno težka), ampak so res bolj majcene, zato ponavadi za eno kosilo uporabimo vsaj dve.

Drugače pa je pri muškatni buči: ko se je lotim, jo jemo nekaj dni, nekaj jo predelamo v kakšno sladico, nekaj pa jo v obliki bučnega pireja shranim v hladilniku.

Do konca februarja bo na temle blogu marsikaj bučnega. In oranžnega, se ve;)

Da pa bomo drugo leto še malo bolje založeni z zimskimi bučami, bi bila zelo vesela vaših predlogov: katere zimske buče se poleg hokaidk in muškatnih še splača gojiti? Katere zimske buče pa se vam zdijo najokusnejše?

Mi imamo najraje hokaido buče, medtem ko muškatne šele odkrivamo, zato bom vesela tudi kakšnega dobrega recepta, kaj vse se da pripraviti iz njih.

Naj bo bučno in oranžno!

Kruh prijateljstva je rešitev uganke

Dovolj sem vas namučila z uganko, zato je čas, da povem, kaj sta mi v kozarcu za vlaganje prinesla indijanka in njen bratec medvedek: kepo pocastega testa! Z navodili za uporabo in pripravo, seveda, ki naj bi trajala kar cel teden: vsak dan naj bi testu postopoma dodal kako sestavino ali ga samo premešal, na koncu pa bi iz njega nastal kruh prijateljstva. Morda ga poznate po imenu amiški ali ameriški kruh, saj naj bi bili ameriški amiši tisti, ki tak kruh tradicionalno pečejo (ne vem, nisem preverjala).

 

Kruh prijateljstva najbolj paše h kakavu.

Še preden dodaš končne, pokvarjive sestavine (npr. jajca), naj bi testo razdelil na štiri dele in tri podaril naprej, kar naj bi prineslo srečo družini.

 

Pri nas je bilo malo drugače ... Ker smo na pustni torek že zdavnaj pojedli vse presne figove kolačke pa tudi tetine krofe in krhke flancate moje mame, smo se po hitrem družinskem sestanku odločili, da bomo postopek peke skrajšali in družino osrečili kar takoj. Pekla sem jaz, drugi so ga pa z veseljem jedli;)

 

OSNOVA - testo sem dobila, zato ne vem, iz česa je bilo narejeno. Na internetu sem našla dve varianti: eno s kvasom, drugo pa brez - ta se mi zdi bolj zanimiva, saj reakcija med sestavinami, ki jih hkranimo na toplem sproži nastanek naravnega kvasa. O tem si lahko preberete tudi tule (Postopek III). Očitno je za nastanek kvasa dovolj zmes moke in vode, po receptu za kruh prijateljstva pa zmešaš:

 

1 skodelica moke

1 skodelice mleka

1 skodelica sladkorja

 

Daš v skledo, pokriješ s krpo in vsak dan pomešaš: da nastane kvas naj bi trajalo od 3-5 dni (odvisno od recepta): takrat ga lahko uporabiš ali pa mu zopet dodaš skodelico vsake sestavine, da kvasovke ohraniš pri življenju. V navodilih je izrecno pisalo, da mase ne smemo hraniti v hladilniku: po navodilih na internetu (Shranjevanje), to ne drži - saj nenazadnje tudi kvas, ki ga kupimo v trgovini, damo v hladilnik? Podobno je z leseno kuhalnico, s katero naj bi mešal testo: bojda je ta potrebna le pri kefirjevih zrncih, medtem ko na kvasovke izbira žlice za mešanje ne vpliva. Pomembna pa je izbira sklede, ki mora biti steklena ali porcelanasta.

 

RECEPT - najprej točno prepisan z lista, ki je bil priložen kozarcu (samo nešteto nepotrebnih vejic sem izbrisala:)

 

Malo ga že manjka ...
Smo ga morali sestaviti skupaj za slikanje;)

Narejenemu ali dobljenemu testu v

 

PONEDELJEK dodaj 250g sladkorja. NE MEŠAJ!

TOREK 250ml mleka (prekuhano in ohlajeno). NE MEŠAJ!

SREDO 250g moke. NE MEŠAJ!

 

ČETRTEK vse premešaj.

PETEK: zopet dodaj 250 g sladkorja in moke ter 250 ml mleka. Premešaj. Razdeli na štiri enake dele, enega obdržiš, ostale tri razdeli med prijatelje in jim prepiši recept.

SOBOTA: dodaj
250g moke
½ žlice soli
½ pecilnega praška
3 jajca
1 vanilijev sladkor
250ml olja
1 žlica orehov
3 pesti rozin
½ žlice cimeta
½ tablice jedilne čokolade

Peci 30 minut pri 180°C, preveri z zobotrebcem in po potrebi peci še nekaj minut.

 

MOJ RECEPT - za takojšnjo uporabo sem osnovnemu testu dodala:

500 g moke

200 g sladkorja (pol kile se mi je zdelo malo preveč)

½ litra mleka (riževega, drugega nismo imeli;)

250ml olja
3 jajca (nič stepena)

1 vanilijev sladkor, ½ pecilnega praška

½ žlice soli, ½ žlice cimeta žlico mletih lešnikov

1 nasekljano malo tablico temne čokolade (100 g)

drobno narezane suhe fige (ne maramo rozin)

Peklo se je približno 40 minut na 180 stopinj v modelu za potico. Sama kruha prijateljstva nisem jedla, drugi pa so rekli, da je dober, le malo presladek - domnevam, da zaradi suhih fig in čokolade - ampak to smo mi, ki smo orto nesladkosnedi, zato se ne zanašajte na naš okus. Lahko pa se zanesete na nasvet, da je kruh najboljši, ko ga za zajtrk ali malico namakaš v topel kakav (pri nas brez mace in, logično, brez sladkorja) - družina je bila srečna, kavč pa poln drobtin ...

Smučajmo ceneje

Vedno sem z veseljem gledala kviz Lepo je biti milijonar. Pri vprašanjih, na katere tekmovalec ni takoj vedel odgovora, je postalo napeto in ko je končno odgovoril, se je voditelj nasmehnil v kamero in dejal: pravilni odgovor boste izvedeli čez nekaj trenutkov.

Sledile so reklame in tako je tudi med napetim reševanjem težke uganke čas za nekaj oglasov;)

Ne, ne, ne bojte se, nobenih praškov, ki so boljši od običajhnih pralnih praškov, nobenih sredstev proti vodnemu kamnu ali pripomočkov za kuhanje jajc, ki jih sestavljaš in razstavljaš dlje, kot bi potreboval, da je jajce kuhano na običajen način.

Z vami bi rada delila eno fino stvar: kartico Active Slovenia, s katero lahko smučarske karte kupite od 10 do 30 % ceneje.

Saj ste že opazili benner na levi strani, kajne?

Za smučarijo, ja, ki zna biti zelo drag šport, zato sem se res trudila banner namestiti tako, da ga ne bi kdo spregledal, saj lahko s kartico Active Slovenia smučate 10 % ceneje, en dan v tednu (ta teden (med šolskimi počitnicami) bo to v torek, 19. 2., na smučiščih Soriška planina in Vogel) pa kar 30 % ceneje. 

Jaz mislim, da se splača, saj že s prvo smučarijo dobiš več popusta, kot si odštel za kartico - stane namreč le 5 evrov.  

Če ne verjamete, računajte: redna celodnevna karta za odrasle na Voglu je 27 evrov, 30 % od 27 je 8,10 evra, torej karto dobite za samo 18,90 evra. Četudi v celi sezoni ne boste več smučali, z nakupom kartice niste nič izgubili, le pridobili. Vsekakor pa kartico čim večkrat unovčite: ne le zaradi varčevanja, ampak ker je smučanje fajn;)

Tisti, ki ne smučate in res ne marate zime pa ... na blogu glejte malo bolj v desno: sem našaltala eno rožico samo za vas! Tale objava bo tako ali tako skopnela kot sneg, prekrila jo bo nova, recimo z rešitvijo uganke, slej ko prej pa pride tudi pomlad ... :)

Uganka - kaj je bilo torej v kozarcu?

Še vedno ne vemo;)

Ker je bila včerajšnja uganka očitno pretežka, sem ji dodala tri namige, ki vam bodo pomagali uganiti, kaj se je skrivalo v kozarcu. KLIK, KLIK!

Uganka - kaj mislite, da je bilo v kozarcu?

Bilo je na pustni torek in zazvonilo je. Pred vrati je stala indijanka, ki je za eno roko držala svojega mlajšega bratca medvedka, v drugi pa stiskala kozarec za vlaganje, ki ga je molila proti meni: "Mami je dala tole za vas."

"Od kdaj pa maškare govorijo?" sem rekla, ker se nisem mogla spomniti ničesar bolj domiselnega. Situacija me je malo zmedla, saj sem navajena maškar, ki hodijo od hiše do hiše praznih rok ter zbirajo sladkarije, ti dve maškari pa sta mi celo nekaj prinesli. Hitro smo opravili blagovno menjavo: onadva sta dobila bonbone, jaz pa kozarec za vlaganje. "Kaj pa je to?" sem se še spomnila vprašati. "Saj piše," je rekla indijanka in že ju ni bilo več.

UGANETE, KAJ JE BILO V KOZARCU?
_______________________________________________
Očitno je uganka pretežka, zato vam bom pomagala s tremi namigi, ki vam bodo olajšali razmišljanje:

1. V kozarcu ni bilo nobene živali ali rastline, a je bila vsebina vseeno vsaj toliko živa, da je nismo smeli pospraviti v hladilnik.

2. Kozarec je bil skoraj do vrha napolnjen s precej pocasto surovino, iz katere smo nato ustvarili nekaj drugega.

3. Vsebino kozarca smo uporabili v kuhinji.

Bo šlo sedaj kaj lažje?:)
 

Izvirna voščila za valentinovo

Vir.

Moje voščilo za valentinovo ste prebrali že včeraj, danes pa dodajam še dve simpatični ideji ...

 

Papaja je dobra za srce pa še oranžno žareča je (ne pozabite, februar je še vedno oranžne barve) in polna vitaminov - vzela sem jo iz bloga Sjedi & jedi Jelene Ive Nikolić, ki življenja nikoli ne jemlje preresno, zato so njene objave vedno zelo zabavne. Poleg tega, da zna pisati in fotografirati, ima rada tudi dobro hrano, zato je njen blog vsekakor vreden obiska. Trenutno se potepa, na blog pa je poslala tole luštno valentinovo čestitko: Slomljena srca, još uvijek, odašiljem distorzirane ljubavne vibracije prema domovini iz toplog, otkačenog Sydney-a svim ljudima, pa i bivšoj ljubavi, zametenima zagrebačkim snijegom! Nemojte niš' kupovat', radije se grlite, ljubite i dobro pojedite i popijte ;)

 

Vir.

 

 

 

Za vse tiste, ki ste se pravkar vrnili s pošte, kjer ste dolgo čakali v vrsti za plačilo položnic in ste se dodobra nagledali vseh tistih srčkov in plišastih medvedkov. Za vse tiste, ki ste srčkov z valentinovim in položnicami (ja, 15. smo) vred že malo siti pa še z Izbrancem/Izbranko sta se že takoj zjutraj skregala ... 

 

Nam (ja, tudi jaz sem med njimi;) pa za valentinovo podarjam simpatično ilustracijo Zale Kalan - naj  nas nasmeje in nam polepša dan!

Valentinovo (a naj se 14 dni ljubezni ne neha ...)

Idej za 14 dni ljubezni je bilo še veliko, a me je čas prehitel: valentinovo je že (no, skoraj skoraj) tu. Če ne verjamete, zavijte na bližnjo pošto: uslužbenke na okencu se skoraj ne vidi, ker jo zakrivajo stojala s plišastimi medvedki z napisi kiss me na trebuhu, bombonierami v obliki srca in ključavnicami z napisom Love ...

Če še ne veste, kaj bi podarili, potem raje kot v trgovini (ali na pošti) pobrskajte po domišljiji. In po hladilniku;) Z malo truda lahko svojim najdražjim pockrljate s pekočo juho iz buče hokadio in korenja, oranžnim smoothijem ali presnimi figovimi kolački s pomarančo. Zvečer pa z roko v roki ali v objemu namesto pred ekranom posedite ob plapolanju srčkastih svečk ...

Predvsem pa: Imejte se radi še naprej!

Presni figovi kolački s kakavom in pomarančo

Včasih se paše malo posladkati in ko se vsi drugi mastijo s krofi in flancati, je treba poskrbeti tudi za tiste, ki se ne smejo. Za tiste, ki ne smemo uživati glutena, pa za našo veganko, ki je vedno vesela, če pri kuhamo brez živalskih sestavin.

      

Nastale so po navdihu, čeprav imam na sumu, da so se prepričale tele in tele lepe slikice, ob katerih sem si cel prejšnji teden cedila sline. 

Presno torto sem že večkrat delala in je bila vsakič odlična. Le zelo nasitna je, zato sem se tokrat odločila za male zalogajčke, ki jih postaviš na mizo, potem pa jih vsak vzame, kolikor mu paše.

Nisem uporabila datljev, ampak fige (ker je bil ravno Prešernov praznik). Zmiksala sem jih skupaj s koščki filirane pomaranče (da ne bi grenila), nato pa zmešala z mletimi lešniki in grenkim kakavom, da je nastala gosta masa. Nafilala sem jo v modelčke za mafine in na vsakega dala še srček, ki sem ga izrezala iz pomaranče.

Kako težko je bilo čakati, da se strdijo ... Mmmm, bili so odlični.

DIY: Svečke v obliki srčka iz slanega testa

Na zvončke, ki so še včeraj sramežljivo kukali iz zemlje, bo treba še malo počakati - prekrila jih je bela plast snega. Dokler jo sonce spet ne stopi, si lahko nekaj veselja na vašo mizo ali poličko pričarate z srčkanimi svečkami v obliki ljubezni - oranžnih srčkov. 

  

Narejeni iz slanega testa, pobarvani z akrilnimi barvami (lahko tudi s temperami ali barvami za porcelan) so lep okras, kakšnega pa lahko tudi podarite tistim, ki jim imate radi. Za valentinovo ali pa kar tako. Babica, mama pa tudi marsikatera prijateljica bi se enega takegale srčka zagotovo razveselila ... 

Sestavine za slano testo imate zagotovo doma:

1 lonček moke

0,5 lončka soli

0,5 lončka vode

 

Zmešate, pregnetite in ustvarjajte. Srčke sem z nožem izrezala iz testa in vanje s svečko naredila luknjo. Sušite jih v pečici: 3h na 50 stopinj, lahko pa jih pustite tudi na zraku, a bo trajalo dalj časa - celo nekaj dni. 

Ko so bili suhi, sem jih prebarvala z oranžno akrilno barvo, vanje vstavila svečko in srčke postavila na poličko. Namesto pomladnega cvetja jim zaenkrat dela družbo samo kaktus;)

Velikega za tri svečke bomo obdržali, manjše pa bom vsakega posebej zavila v celofan, dodala malo rafije in listek v obliki srčka, na katerem bo pisalo preprosto: ZATE.

Srčki iz zelenjave

V prvi februarski objavi sem kozarec vitaminskega smoothija iz korenja, ingverja in jabolk okrasila s srčkom iz korenja, juha iz buče hokaido, pa je okrašena z dvema zaljubljenima srcema. In kako se naredi srčke iz zelenjave?

Zelo preprosto. Tiste dva v juhi enostavno izrezala iz še surove buče in jih nato pokuhala, medtem ko za rezljanje srčkov iz korenja obstajajo bolj sofisticiran način: če ga kdo slučajno še ne pozna, si ga lahko pogleda tukaj! Nasvet: uporabite majhen nožek in debelo korenje;)

Zaljubljena juhica iz hokaido buče (vroča in pekoča)

Topel sonček vabi ven, a večeri so še vedno mrzli, zato se še vedno paše pogreti z juhico. Toplo, žareče oranžno in skuhano z ljubeznijo. Sploh če si še malo prehlajen ali te boli grlo, tako kot mene in tudi marsikoga izmed vas. Juhice so idealna hrana za bolnike, ker so lažje prebavljive, hkrati pa je v juhici iz buče hokaido in korenja tudi veliko vitaminov. Da bi se nos čim prej odmašil, sem dodala še dve pekoči sestavini: ingver in feferon.

 

Receptura:
 

1 manjša hokaido buča (če želite srčke, jih morate narezati prej, preden nakockate celo bučo;)
 

1 veliko korenje (narezano)
 

1 cm nasekljanega ingverja
 

polovička zelo pekočega feferona (oziroma po okusu)

sol

poper

limonin sok

(po želji tudi kisla smetana in peteršilj)

Vse zgoraj navedene sestavine sem narezala oziroma nasekljala, malo popražila na olju, zalila z vodo, da so postale mehke, nato pa sem jih s paličnim mešalnikom spremenila v gosto juhico. Še malo soli in popra ter skrivna sestavina, ki da korenčkovim in bučnim juham tisto piko na i v okusu: limonin sok (doda popolnoma novo dimenzijo).

 

Ko sem juhico nalila na krožnike, sem vsakega okrasila z žlico kisle smetane in malo peteršilja ter dvema srčkoma, ki sem ju že prej izrezala iz buče in ju pokuhala skoraj do mehkega v juhici, nato pa pred pasiranjem pobrala ven. Smetana pa vsekakor ni nujna sestavina, saj je juha okusna tudi brez nje, tako da je recept primeren tudi za vegane.

Nam je bilo zelo všeč: s kislo smetano ali brez. Zato jo raje skuhajte malo več, ker jo zelo hitro zmanjka. Če pa vam slučajno ostane, jo lahko kasneje tudi pogrejete.
 

 

Tople febraurske večere, polne ljubezni vam želim.

14 dni oranžne ljubezni

Pretvarjajte se, da je danes prvi dan februarja, ker očitno mi datumi zadnje čase niso naklonjeni;) Čeprav je za današnjo zmedo kriv računalnik: objava je bila napisana že včeraj, zdelo se mi je, da se pritisnila tudi tipko objavi, ampak se ni pokazala na blogu.

_______________________________________________

Februar je (ne glede na moje težave z datumi) prišel in že smo bližje pomladi. Sonce in dež bosta počasi premagala sneg, dnevi se daljšajo in počasi bomo lahko odvrgli rokavice, plašče in kape. 

Do takrat pa potrebujemo še nekaj vzbodbude, nekaj toplega, lepega, polnega energije. Meni se zdi taka oranžna barva. Še ena od tistih žarečih barv, ob katerih se sivina meglenih, deževnih ali pa samo napornih dni skrije. Februarja praznujemo tudi valentinovo, čeprav ga ponavadi ne praznujemo, ker menimo, da gre za komercialni praznik, ki nima nobene povezave z ljubeznijo.

A vse je v glavi. In v srcu in v očeh;) Tam se skriva ljubezen, toplina, vse lepo, kar bi radi podarili tistim, ki jih imamo radi. Ne, nič ni treba kupovati, vseeno pa lahko komu kaj podarimo in pokažemo svojo ljubezen.

Kako?

Do valentinovega se bodo na tem blogu zvrstile različne ideje za mala presnečenja, darilca, izkazovanje ljubezni, ki jih lahko porabite čisto vsak dan v letu, torej vsakič, ko boste hoteli koga objeti še kako drugače kot z dotikom ali z besedami.

Čaka nas 14 dni oranžne ljubezni. Oranžne, ja, ker je pozitvna in optimistična. Malo pa tudi zasanjana, kot ljubezen mora biti. Za start si bomo pripravili  smoothie iz samih vitaminov: jabolk, ingverja in korenja, iz katerega sem izrezala še majhen srček in z njim okrasila kozarec.

Ideja: zjutraj vstanite malo prej kot vaši bližnji, vržete sestavnine v sokovnik in počakate, da iz njega priteče zdrav napitek oranžne barve za energijo. Nalijete v lep kozarec, okrasite s korenjevim srčkom in postavite na mizo v trenutku, ko vaši najdražji zaspano odprejo vrata v kuhinjo ... A ni to tisto, kar si vsi želimo: začeti dneve zdravo, z ljubeznijo in toplino. Uspeh zagotovljen;)