Uspelo se mi je prebiti čez januarsko branje oziroma 650 strani dolgo Pamukovo knjigo Ime mi je rdeča in v bistvu sploh ni bilo težko.:) Tako me je potegnilo v zgodbo, da sem čas za branje kradla drugim opravkom, predvsem pa spancu. To res ni najbolj zdravo, a se je splačalo bdeti pri bralni lučki.
Ponavadi si rečem: samo še to poglavje! A poglavja v Ime mi je rdeča so precej kratka, poleg tega pa je zgradba mozaična: eno zgodobo pripoveduje več pripovedovalcev, ki se menjajo od poglavja do poglavja. Prvo poglavje tako pripoveduje ubiti, umorjeni iluminator, potem pa bralci skupaj z njegovimi sorodniki skupaj čez celo knjigo iščejo njegovega morilca.
Kmalu je jasno, da je morilec eden od iluminatorjev, njegovih sodelavcev pri izdelavi rokopisev, a kateri? Vsi trije se nam predstavijo z vzdevki, vsi trije ga niso marali, vsi trije se razgaljajo skozi knjigo, bralce pa naj bi ugotovil, kdo laže oz. kdo ima motiv za umor.
Priznam, da sem se motila in sem sumila napačnega;) Konec me je tako precej presenetil, kar se mi ne zgodi pogosto in mi je bilo zelo všeč. Priporočam!
Prav zato se bom februarja lotila še ene Pamukove knjige z naslovom Sneg, ki me že čaka na nočni omarici. Če je bil januar rdeč, bo februar namreč na tem blogu ORANŽEN. Ker potrebujemo nekaj toplega v vsej tej belini snega, ki se že spreminja v plundro. Pa v sivini ali celo črnini pesimizma in krize in ker je tudi sneg lahko oranžen, vsaj tale Pamukov od založbe Sanje je tak: a ni lep?
Psst, ni še februar ... Več o oranžni, lepem in ljubezni pa jutri ...
En dan prehitro, jutri še ni februar;)
OdgovoriIzbrišiSimpatična napaka in simpatičen blog.
Hehe, hvala: sem vmes tudi že sama ugotovila;)
OdgovoriIzbriši