Dolgo me ni bilo. September je bil črn. Ne samo na Coprnijah, ampak tudi v resnici. Naporen. Služba, ki sem jo dobila spomladi, je postala breme. Sanjska služba. Točno tisto, kar si želim početi. Še vedno. Problem so sodelavci. Ki me niso sprejeli. Klima je grozna in tako je vsak dan težko vstati. Iti na delo. In popoldne delaš nadure, ko grejo vsi domov. Šele takrat lahko začnem res delati. Zvečer pridem domov in sem utrujena. Žalostna. Razočarana. Predstavljala sem si drugače. O tem na blogu nisem hotela pisati. Ker hočem da ostane prostorček lepega. Zato sem na njem zbirala lepe misli. Ker sem jih res potrebovala. Še vedno jih. Misli za navdih. Da lažje začnem nov delovni teden. Ker ni vse zlato, kar se sveti. Kljub temu pa v tem trenutku sanjam prav o tem. O boljših časih. O zlatih časih. Še vedno verjamem vanje ...