Uganete, kakšne barve bo marec?

Po vsej datumski zmedi konec januarja oz. v začetku februarja sem tokrat trikrat preverila, da smo res 28. febraurja in da je 28. februar letos tudi zadnji februar:)

 

Tako se poslavljamo od februarja in oranžne in napovedujemo marec, ki bo že malo bolj pomladanski, čeprav še vedno malo zasnežen in z nekaj dežja.

 

Kakšne barve bo, pa izveste jutri;)

Pita brez testa, brez moke, brez glutena z nadevom iz muškatne buče

Kako porabiti muškatno bučo? Po googlanju sem si v glavo vbila idejo, da naredim klasično ameriško bučno pito, čeprav se zanjo ponavadi uporablja druga vrsta buče. Ker ne jem glutena, sem testo enostavno spustila in spekla samo bučni nadev.

Potrebujemo:

- 4 skodelice bučnega pireja iz muškatne ali kakšne druge zimske buče (priprava tukaj)

- 2 jajci

- dve žlički cimeta

- pol žličke mletega ingverja

- 2 do 3 skodelice sladkorja

- ščep soli

Za bolj zanimivo strukturo in okus sem dodala še nekaj suhih, narezanih datljev. Naslednjič jih bom dala še več! Pa skušala jih bom potresti bolj po površju, da se ne bodo nalepili na pekač kot tokrat.

Vse sestavine enostavno zmešamo in zlijemo v namaščen pekač. Dobro se naglejte žareče oranžne barve, saj bo po peki izginila oziroma se spremenila v svetlo rjavkasto. Pekla sem približno 45 minut na 180 stopinj, kar je bilo morda malo preveč - pecivo je dobilo rjavkast rob.

Počakamo, da se malo ohladi, saj je vroče precej mehko in se težko reže. Lahko postrežete tudi s smetano ali vanilijevim sladoledom. Dober tek!

Sneg (pa ne tisti za kidanje:)

Namesto zimskih radosti, sem čez vikend zavita starem pletu moje babice in volnenih nogavicah presedela v fotelju. Zunaj je naletaval sneg, na mizici pred mano je bila skodelica čaja in kos še tople pite, v naročju pa knjiga.

 

Idilično? Skoraj;) Za popolno sliko si morate na mizici predstavljati še kup papirnatih robčkov, ob fotelju pa koš za smeti, v katerega eden za drugim letijo posmrkani robčki ... 

 

Počitek je očitno pomagal, ker je danes že malo bolje. Pa še za branje sem končno našla čas in do konca prebrala knjigo Sneg Orhana Pamuka. Težko rečem, da mi je bila res zelo všeč. Slogovno je super napisana, kot se za Pamuka spodobi, celo veliko bolje kot Ime mi je rdeča. Slednja je v bistvu bolj lahkotna literatura kot Sneg, ki se ukvarja z resnejšimi temami: predvsem z vprašanjem razlik med vzhodom in zahodom, med islamom in ateizmom, med ženskami z naglavnimi rutami in tistimi brez njih. Mene pogled na te teme ni prepričal, saj se mi je zdel stereotipen. Islamski verniki so v knjigi točno takšni, kot si jih predstavljamo zahodnjaki, medtem ko so ti predstavljeni kot nemoralni, saj nimajo vere. Preveč pričakovano.

 

Všeč mi je bil glavni junak, pesnik Ka, ki se je po več letih v Nemčiji vrnil v domačo Turčijo in odpotoval v malo gorsko mesto Kars. Zaradi snega mesto kmalu postane popolnoma odrezano od sveta, brez nadzora od zunaj, zato je za nekaj dni v njem vse dovoljeno. Začne se odvijati revolucija z vsemi zločini, ki sodijo k njej, a Pamuk jo spretno predstavi kot nekaj skoraj neresničnega, saj se glavni dogodki odvijejo na gledališkem odru.

 

Knjiga Sneg ni slaba, kot sem že omenila je kvalitetnejša od knjige Ime mi je rdeča istega avtorja, težko pa bi rekla, da bi si zanjo Pamuk zaslužil Nobelovo nagrado. Slednjo naj bi tako ali tako dobil predvsem zato, ker je obsodil genocid Turčije nad armenskim prebivalstvom in si upal javno spregovoriti o njem. Vsekakor pa moram prebrati še kakšno njegovo knjigo, saj mi je všeč Pamukov slog, čeprav je vsake toliko časa malo preveč razvlečen in preveč opisuje podrobnosti, ki za samo zgodbo niso bistvene.

 

V slovenščino je prevedenih kar precej Pamukovih del. Priporočate kakšen naslov?

Jabočna pita s suhimi marelicami

V zasneženih dneh tako zelo prija priti domov na toplo, še lepše pa je, če cela hiša diši po sveže pečeni piti. Uporabite vaš najljubši recept za testo, saj je moj recept zaenkrat še work in progress: narediti brezglutensko testo, ki bi bilo poleg tega še vegansko, predvsem pa primerne teksture in dobrega okusa, pač ni najlažje. Tokrat sem kapitulirala in v zmes koruzne in ajdove moke, naribanih jabolk ter nekaj sladkorja in olja vrgla še eno jajce, saj zmes nikakor ni hotela ostati skupaj. Bom še vadila, brez skrbi;) 

Bistvo pa je tako ali tako v nadevu: na klasičen nadev iz naribanih jabolk, zmešanih s cimetom in vanilijevim sladkorjem, sem dodala še plast suhih marelic, ki sem jih prej namočila v pomarančnem soku in zmiksala. Prva plast tako poskrbi za sočnost, druga pa za rahlo sladko-kiselkast priokus, ki je tista pika na i tele pite.

Aja, pa marelice bile so žveplane, ker drugih žal v naši trgovini niso imeli (so pa nežveplane ne le bolj zdrave, ampak vsaj meni tudi boljšega okusa).

Naj bo tudi vaš vikend čim bolj dišeč!

Predmet poželenja

Stereotipno velja, da ženske padajo na čevlje. Če pa že ne na čevlje, pa na torbice. Ne bom rekla, da ne nosim rada čevljev, ki so poleg tega, da so udobni, tudi lepi, a še večkrat se zgodi, da čevlje občudujem le na fotografijah in v izložbah - tam so prekrasni, popolnih oblik, večinoma pa si jih le težko predstavljam na svojih nogah. Ali sebe s torbico. Sem pač simple punca v supergicah in s poštarsko torbo čez ramo. Ki občuduje Ireno iz Running in My Heels in njeno ekstravaganco, medtem ko sama namesto o čevljih sanja o ...

posodi.

Ja, vem.;)                                                                

Padam na šalčke, porcelanaste skodelice, lončene modle za potico, čajnike iz babičine dote, čisto bele krožnike, črne posode Emo in tako naprej: never ending story.

Padam tudi na voke in litoželezne posode. Trenutno je pogosto v uporabi tale na desni, stara, kupljena na Reki, kjer so imeli nekoč, ko smo se še v dolgih kolonah vozili na morje na Hrvaško, baje najboljšo posodo. Super je, težka in masivna kot mora biti, s pokrovko, ampak jaz vseeno sanjam, da bi bila še malo večja in ...

oranžna.

 A ni lepa?;)

(z lepo ceno)

 

Bučni pire

Bučni pire pri nas naredimo takrat, kadar se lotimo kakšne velike buče, ki jo ne moremo porabiti vse naenkrat, kot sem že omenjala v objavi o zimskih bučah. Muškate buče so zares velikanske, ponavadi tudi precej trde, zato se je treba precej potruditi, da z nožem pridemo od vrha buče vse do dna oziroma bučo prerežemo. Čaka nas še rezanje na kose in potem še na vedno manjše koščke - precej dela, skratka.

Koščke buče lahko samo malo podušimo, lahko pa jih prej prepražimo na olju, da se malo zapečejo in dobijo nekaj več okusa, nato pa jih zalijemo z malo vode in pokuhamo do mehkega. Soli in ostalih začimb zato pred zmrzovanjem ne dodajamo, saj jih bomo dodali, ko bomo pire uporabili. Ko se malo ohladijo, jih zmiksamo, nafilamo v posodice in spravimo v skrinjo. 

Uporabljamo jih predvsem za juhice in razne čorbice oz. curryje ter za sladice. Letos smo prvič sadili muškatne buče, zato še nimamo preverjenih receptov za njihovo uporabo. 
 
 Poznate kakšnega zanimivega?

Mandarine

Nekaj najlepšega je, ko te zjutraj v kuhinji pričaka skleda ali košarica sijoče oranžnih mandarin. No, tudi pomaranč se ne branim;) Slednje si ponavadi stisnem v sok, ki najbolj paše prav na tešče, da te osveži in da lažje začeš nov dan. Mandarine pa rada vlačim sabo, kamorkoli grem, ker pridejo zelo prav kot prigrizek zame ali pa za koga drugega - vsakdo jo je vesel. Če ne verjamete, poskusite;)

Tudi meni vedno polepšajo jutro, pogled nanje pa me nafila s pozitivno energijo. Za razliko od pogleda na polno korito in pult umazane posode, recimo. Če so zraven mandarine ali pomaranče, kupa sploh ne opazim;)

Včasih lahko že malenkost, kot je sijoča mandarina ali pomaranča, spremeni pogled na svet. 

Zimske buče

V naši shrambi ... Ne, pravzaprav, nimamo shrambe, imamo pa dovolj velik in dovolj hladen hodnik, na katerem pod mizi hranimo gajbico krompirja in gajbico jabolk, na vidnem mestu pa tudi košaro z zimskimi bučami, ki jih razporedimo tudi po stopnicah in damo na kakšno poličko, saj so res lepe.

Včasih tuhtam, kaj naj pa danes skuham za kosilo, potem pa zagledam oranžno lepotičko na hodniku ter se odločam samo še med juhico, curryjem (tegale tajskega z rakci od Culinary journey by me imamo pri nas zelo radi) ali pa med tem, da bi bučo enostavno malo podušila ali jo narezano na kose in z začimbami zapekla v pečici. Obožujemo jih!

Zimske buče so super, ker se na hladnem in suhem mestu ohranijo vse do pomladi - tale kupček na sliki nam jih je še ostal - ena muškatna in nekaj manjših hokaidk. Ne le manjših od muškatne buče, ki je res prava velikanka (in grozno težka), ampak so res bolj majcene, zato ponavadi za eno kosilo uporabimo vsaj dve.

Drugače pa je pri muškatni buči: ko se je lotim, jo jemo nekaj dni, nekaj jo predelamo v kakšno sladico, nekaj pa jo v obliki bučnega pireja shranim v hladilniku.

Do konca februarja bo na temle blogu marsikaj bučnega. In oranžnega, se ve;)

Da pa bomo drugo leto še malo bolje založeni z zimskimi bučami, bi bila zelo vesela vaših predlogov: katere zimske buče se poleg hokaidk in muškatnih še splača gojiti? Katere zimske buče pa se vam zdijo najokusnejše?

Mi imamo najraje hokaido buče, medtem ko muškatne šele odkrivamo, zato bom vesela tudi kakšnega dobrega recepta, kaj vse se da pripraviti iz njih.

Naj bo bučno in oranžno!

Valentinovo (a naj se 14 dni ljubezni ne neha ...)

Idej za 14 dni ljubezni je bilo še veliko, a me je čas prehitel: valentinovo je že (no, skoraj skoraj) tu. Če ne verjamete, zavijte na bližnjo pošto: uslužbenke na okencu se skoraj ne vidi, ker jo zakrivajo stojala s plišastimi medvedki z napisi kiss me na trebuhu, bombonierami v obliki srca in ključavnicami z napisom Love ...

Če še ne veste, kaj bi podarili, potem raje kot v trgovini (ali na pošti) pobrskajte po domišljiji. In po hladilniku;) Z malo truda lahko svojim najdražjim pockrljate s pekočo juho iz buče hokadio in korenja, oranžnim smoothijem ali presnimi figovimi kolački s pomarančo. Zvečer pa z roko v roki ali v objemu namesto pred ekranom posedite ob plapolanju srčkastih svečk ...

Predvsem pa: Imejte se radi še naprej!

Presni figovi kolački s kakavom in pomarančo

Včasih se paše malo posladkati in ko se vsi drugi mastijo s krofi in flancati, je treba poskrbeti tudi za tiste, ki se ne smejo. Za tiste, ki ne smemo uživati glutena, pa za našo veganko, ki je vedno vesela, če pri kuhamo brez živalskih sestavin.

      

Nastale so po navdihu, čeprav imam na sumu, da so se prepričale tele in tele lepe slikice, ob katerih sem si cel prejšnji teden cedila sline. 

Presno torto sem že večkrat delala in je bila vsakič odlična. Le zelo nasitna je, zato sem se tokrat odločila za male zalogajčke, ki jih postaviš na mizo, potem pa jih vsak vzame, kolikor mu paše.

Nisem uporabila datljev, ampak fige (ker je bil ravno Prešernov praznik). Zmiksala sem jih skupaj s koščki filirane pomaranče (da ne bi grenila), nato pa zmešala z mletimi lešniki in grenkim kakavom, da je nastala gosta masa. Nafilala sem jo v modelčke za mafine in na vsakega dala še srček, ki sem ga izrezala iz pomaranče.

Kako težko je bilo čakati, da se strdijo ... Mmmm, bili so odlični.

DIY: Svečke v obliki srčka iz slanega testa

Na zvončke, ki so še včeraj sramežljivo kukali iz zemlje, bo treba še malo počakati - prekrila jih je bela plast snega. Dokler jo sonce spet ne stopi, si lahko nekaj veselja na vašo mizo ali poličko pričarate z srčkanimi svečkami v obliki ljubezni - oranžnih srčkov. 

  

Narejeni iz slanega testa, pobarvani z akrilnimi barvami (lahko tudi s temperami ali barvami za porcelan) so lep okras, kakšnega pa lahko tudi podarite tistim, ki jim imate radi. Za valentinovo ali pa kar tako. Babica, mama pa tudi marsikatera prijateljica bi se enega takegale srčka zagotovo razveselila ... 

Sestavine za slano testo imate zagotovo doma:

1 lonček moke

0,5 lončka soli

0,5 lončka vode

 

Zmešate, pregnetite in ustvarjajte. Srčke sem z nožem izrezala iz testa in vanje s svečko naredila luknjo. Sušite jih v pečici: 3h na 50 stopinj, lahko pa jih pustite tudi na zraku, a bo trajalo dalj časa - celo nekaj dni. 

Ko so bili suhi, sem jih prebarvala z oranžno akrilno barvo, vanje vstavila svečko in srčke postavila na poličko. Namesto pomladnega cvetja jim zaenkrat dela družbo samo kaktus;)

Velikega za tri svečke bomo obdržali, manjše pa bom vsakega posebej zavila v celofan, dodala malo rafije in listek v obliki srčka, na katerem bo pisalo preprosto: ZATE.

Srčki iz zelenjave

V prvi februarski objavi sem kozarec vitaminskega smoothija iz korenja, ingverja in jabolk okrasila s srčkom iz korenja, juha iz buče hokaido, pa je okrašena z dvema zaljubljenima srcema. In kako se naredi srčke iz zelenjave?

Zelo preprosto. Tiste dva v juhi enostavno izrezala iz še surove buče in jih nato pokuhala, medtem ko za rezljanje srčkov iz korenja obstajajo bolj sofisticiran način: če ga kdo slučajno še ne pozna, si ga lahko pogleda tukaj! Nasvet: uporabite majhen nožek in debelo korenje;)

Zaljubljena juhica iz hokaido buče (vroča in pekoča)

Topel sonček vabi ven, a večeri so še vedno mrzli, zato se še vedno paše pogreti z juhico. Toplo, žareče oranžno in skuhano z ljubeznijo. Sploh če si še malo prehlajen ali te boli grlo, tako kot mene in tudi marsikoga izmed vas. Juhice so idealna hrana za bolnike, ker so lažje prebavljive, hkrati pa je v juhici iz buče hokaido in korenja tudi veliko vitaminov. Da bi se nos čim prej odmašil, sem dodala še dve pekoči sestavini: ingver in feferon.

 

Receptura:
 

1 manjša hokaido buča (če želite srčke, jih morate narezati prej, preden nakockate celo bučo;)
 

1 veliko korenje (narezano)
 

1 cm nasekljanega ingverja
 

polovička zelo pekočega feferona (oziroma po okusu)

sol

poper

limonin sok

(po želji tudi kisla smetana in peteršilj)

Vse zgoraj navedene sestavine sem narezala oziroma nasekljala, malo popražila na olju, zalila z vodo, da so postale mehke, nato pa sem jih s paličnim mešalnikom spremenila v gosto juhico. Še malo soli in popra ter skrivna sestavina, ki da korenčkovim in bučnim juham tisto piko na i v okusu: limonin sok (doda popolnoma novo dimenzijo).

 

Ko sem juhico nalila na krožnike, sem vsakega okrasila z žlico kisle smetane in malo peteršilja ter dvema srčkoma, ki sem ju že prej izrezala iz buče in ju pokuhala skoraj do mehkega v juhici, nato pa pred pasiranjem pobrala ven. Smetana pa vsekakor ni nujna sestavina, saj je juha okusna tudi brez nje, tako da je recept primeren tudi za vegane.

Nam je bilo zelo všeč: s kislo smetano ali brez. Zato jo raje skuhajte malo več, ker jo zelo hitro zmanjka. Če pa vam slučajno ostane, jo lahko kasneje tudi pogrejete.
 

 

Tople febraurske večere, polne ljubezni vam želim.

Ime mi je rdeča in oranžen Sneg



Uspelo se mi je prebiti čez januarsko branje oziroma 650 strani dolgo Pamukovo knjigo Ime mi je rdeča in v bistvu sploh ni bilo težko.:) Tako me je potegnilo v zgodbo, da sem čas za branje kradla drugim opravkom, predvsem pa spancu. To res ni najbolj zdravo, a se je splačalo bdeti pri bralni lučki.



Vir.



Ponavadi si rečem: samo še to poglavje! A poglavja v Ime mi je rdeča so precej kratka, poleg tega pa je zgradba mozaična: eno zgodobo pripoveduje več pripovedovalcev, ki se menjajo od poglavja do poglavja. Prvo poglavje tako pripoveduje ubiti, umorjeni iluminator, potem pa bralci skupaj z njegovimi sorodniki skupaj čez celo knjigo iščejo njegovega morilca.

 

 Kmalu je jasno, da je morilec eden od iluminatorjev, njegovih sodelavcev pri izdelavi rokopisev, a kateri? Vsi trije se nam predstavijo z vzdevki, vsi trije ga niso marali, vsi trije se razgaljajo skozi knjigo, bralce pa naj bi ugotovil, kdo laže oz. kdo ima motiv za umor.

 



Vir.

Priznam, da sem se motila in sem sumila napačnega;) Konec me je tako precej presenetil, kar se mi ne zgodi pogosto in mi je bilo zelo všeč. Priporočam!





Prav zato se bom februarja lotila še ene Pamukove knjige z naslovom Sneg, ki me že čaka na nočni omarici. Če je bil januar rdeč, bo februar namreč na tem blogu ORANŽEN. Ker potrebujemo nekaj toplega v vsej tej belini snega, ki se že spreminja v plundro. Pa v sivini ali celo črnini pesimizma in krize in ker je tudi sneg lahko oranžen, vsaj tale Pamukov od založbe Sanje je tak: a ni lep?

 

Psst, ni še februar ... Več o oranžni, lepem in ljubezni pa jutri ...