Bilo je na pustni torek in zazvonilo je. Pred vrati je stala
indijanka, ki je za eno roko držala svojega mlajšega bratca medvedka, v
drugi pa stiskala kozarec za vlaganje, ki ga je molila proti meni: "Mami
je dala tole za vas."
"Od kdaj pa maškare govorijo?"
sem rekla, ker se nisem mogla spomniti ničesar bolj domiselnega.
Situacija me je malo zmedla, saj sem navajena maškar, ki hodijo od hiše
do hiše praznih rok ter zbirajo sladkarije, ti dve maškari pa sta mi celo
nekaj prinesli. Hitro smo opravili blagovno menjavo: onadva sta dobila
bonbone, jaz pa kozarec za vlaganje. "Kaj pa je to?" sem se še spomnila
vprašati. "Saj piše," je rekla indijanka in že ju ni bilo več.
UGANETE, KAJ JE BILO V KOZARCU?
_______________________________________________
Očitno je uganka pretežka, zato vam bom pomagala s tremi namigi, ki vam bodo olajšali razmišljanje:
1. V kozarcu ni bilo nobene živali ali rastline, a je bila vsebina vseeno vsaj toliko živa, da je nismo smeli pospraviti v hladilnik.
2. Kozarec je bil skoraj do vrha napolnjen s precej pocasto surovino, iz katere smo nato ustvarili nekaj drugega.
3. Vsebino kozarca smo uporabili v kuhinji.
Bo šlo sedaj kaj lažje?:)
Morda ste se spraševali, od kod mi forzicije na fotografijah z mini bananinimi torticami, saj je bil takrat zunaj še malo več snega, kot ga je danes. Iz njega že kuka kakšen zvonček, tudi kakšna trobentica, medtem ko so popki forzicij še trdno zaprti.
