Zgodba o rdečem laku za nohte

Bilo je nekoč, ko si si nohte lahko namazal le z rdečo. Živo rdečo. Črnega laka za nohte ni bilo, modrega tudi ne. Pa četudi bi bil, se imeti takih nohtov sploh ne bi spodobilo. 

Vir.

 Šele nekaj let kasneje so se nohti obarvali tudi s prozorno, roza in s pastelnimi barvami (tudi svetlo zeleno, modro), potem pa smo počasi prišli do vseh mogočih barv in kombinacij. 

Danes, ko obstajajo celi blogi in internetne strani, posvečene samo lakom za nohte, na katerih se na vsakih nekaj dni ali celo vsak dan pojavi nova slikica nohtov z novim lakom, se sliši skorajda nemogoče, ampak tako je bilo.

Živo rdeč lak za nohte so uporabljaje gospe na bankah, ki so imele tudi zlate prstane in rdečkaste trajne. Nam, punčkam, so se zdele sanjske. 

Mame so rdeč lak za nohte imele doma, a so ga uporabljale le občasno, za obletnice poroke, recimo. Da bi bila mama tudi gospa na banki, se mi takrat verjetno ni zdelo možno. 

Vir.

Kadar smo bile punčke zelo pridne, nam je mama, še večkrat pa teta, namazala mezinček z rdečo, da smo ga ponosno razkazovale v šoli. Včasih je z namazanim nohtkom v šolo prišel tudi kakšen fantek, ki ni hotel zaostajati za svojo sestrico. 

Konec prvega ali drugega razreda smo sošolke od doma prinesle denar za darilo za našo učiteljico. Čeprav smo bile še tako majhne, so nam starši očitno toliko zaupali, da smo se po pouku same napotile po nakupih. 

Ena bi kupila rožo, druga nalivko (to so jim verjetno prišepnile mame), tretjapa kaj drugega. Bilo nas je osem sošolk in vsaka je imela svoj predlog. Spomnim se, da je ena predlagala zlato verižico. Očitno smo res vse sanjale o tem, da bomo nekoč gospe na banki.

Vir.

Ker je nekaj denarja še ostalo, smo kupile še rdečo šmiko. Tudi to so uporabljale gospe na bankah. Zapravile smo čisto vse, tako da niti za celofan ni ostalo in je morala darilo doma zaviti sošolkina mama.

Vse žareče smo učiteljici izročile darilo. Prepričane smo bile, da smo jo osrečile.

Niti opazile nismo, da morda ni vesela. Kaj šele, da ni imela nikoli rdeče nalakiranih nohtov, niti si jih morda ni želela imeti. Ni se ličila. Ni nosila nakita in oblačila se je bolj športno.

Takrat deklice nismo razmišljale o vsem tem, pomemben je bil le živo rdeč lak za nohte.

November je bil siv, december naj bo ... ROZAST!

December začenjam z enodnevno zamudo. Obrnem list na koledarju in se zagledam v sneg. Tudi zunaj naletavajo snežinke. November je bil zame letos še posebej siv, mrzel, deževen in temen, belina decembra pa napoveduje nov začetek. Nepopisan list, prazen prostor, ki ga je treba še okrasiti, polepšati. Pričarati vanj vse tisto, kar mi je všeč. 

 

Zlate barve, lučk in zvezdic je že povsod drugje dovolj, zato bo moj december rozast kot sladkorna pena na sejmih. Sanjski svet majhnih deklic, Princesk, ki si zjutraj z razkuštranimi lasmi in kar v rozasti pižamici nataknejo princeskaste copatke Uršanina in odpeketajo do kuhinje, kjer se zagledajo v prelepe posodice iz trgovine Sisi in dan začenjo z opojno kavo ali čajem, ki ga nalijejo v skodelico z vrtnico. Taka je, kot bi bila od babice, ampak v resnici so jo, tako kot pladenjček, na katerega jo postavijo, in skodelico za kosmiče, kupile v Ikei - kje pa drugje;) Po zdravem zajtrku si nalakirajo nohtke s prav takšno pinky barvo, kakršne je thronetov stol, na katerem sedijo. Pospravijo lakec nazaj v svojo Fensišmensi toaletko, pogledajo na svojo urico in ugotovijo, da jih čas nikamor ne priganja. Na majčko si pripnenjo nališpano kurico, kar tako za lepši začetek dneva. 

Coprnije so nastale, da bodo naši dnevi bolj čarobni in pravljični. Naj ne bo sivo, ampak ROZASTO! ;)