Čokoladno pecivo s češnjami

Obiramo še zadnje češnje. Nekaj jih je čisto na vrhu. Ampak do tja ne moremo. Niti z lestvijo ne. Najlepši sadeži bodo tako ostali za ptice. Ampak tudi za nas jih je več kot dovolj. Toliko, da iz njih kuhamo celo kompot. In pečemo pecivo.

 Češnje in stopljena čokolada. Nekaj žlic kakava za zgostitev. Zelo preprosto. Če ne bi bilo treba izkoščičevati češenj. To je res zamudno delo. A bolj ko se boste potrudili, boljše bo. Več češenj boste dodali pecivu, boljši bo končni rezultat.

 

 Nad paro stopimo čokolado. Ko se malo ohladi, vanjo vmešamo nekaj žlic kakava, da maso zgostimo. Sledijo le še narezane češnje. Spečemo.

 Koliko časa pečemo, na kakšni temperaturi, koliko čokolade, kakava in češenj dodamo? Po občutku. Dalj ko boste pekli, bolj kompaktno bo. Jaz raje pečem malo manj časa (vse sestavine so užitne tudi brez pečenja), da je zelo mehko. Reže se zelo težko, zato se pecivo je z žlico iz pekača;) Lahko ga nadevate tudi v skodelice. In postrežete s sladko smetano in vanilijevem sladoledom. Dober tek!

Slani mafini iz polente in brokolija

Skuhamo polento na mleku ali vodi, ne pozabimo soliti (jaz sem se spomnila šele čisto na koncu;) in jo nadevamo v namaščen pekač za mafine. Vsako odprtino do polovice napolnimo s polento, nato pa vanjo potunkamo na pari skuhano ali podušeno glavico brokolija. Po potrebi dodamo še malo polente - do roba pekača (za razliko od klasičnih mafinov se namreč ta ne bo nič dvignila in dobila kapice).

Zmečkan prt again;)

Pečemo na 180 stopinj 20 minut do pol ure (odvisno, kako zapečeno hočete imete). Po želji lahko poleg brokolija v sredico vsakega mafina dodate še košček kakšnega sira.

Počakamo, da se malo ohladi, nato pa previdno in s pomočjo žlice mafine prestavimo na krožnik in jih ponudimo s kakšno omako - pri nas je bila paradižnikova, zraven pa smo jedli še ribo.

O bananinem mleku, zmečkanih prtih in fotografijii

Bananino mleko? Je to mleko iz banan, tako kot napitku iz mandljev rečemo mandljevo mleko ali napitku iz soje sojino mleko? V bistvu je to pijača mojega otroštva, tako preprosta, pa tako dobra. Odlična. Banana zmiksana z mlekom. Bananin šejk, ki smo mu vedno rekli bananino mleko. Zakaj, ne vem.

 

Recepta ne potrebujete, potrebujete le dve sestavini: banane in skodelico kakršnega koli mleka: kravjega, riževega, mandljevega, kokosovega. Zmiksate in po želju dodate še tretjo sestavino: malo žličko cimeta ali kakava.

 

Hitro narejeno, iz rumenih banan pa še rumena orhideja je bila na mizi, zato sem se na hitro spomnila, da ga poslikam in objavim na blogu, da mu dodam nekaj lepega in rumenega. Na mizi je bilo vse skupaj videti super, na ekrančku fotoparata tudi ni bilo tako slabo.

Kar nekajkrat sem škljocnila iz različnih strani, od blizu pa od malo bolj daleč. "Vsaj ena fotografija bi že v redu," sem si mislila. Ampak naslednji dan, ko sem bananino mleko že zdavnaj spila in ko sem fotografija naložila na računalnik, na njih nisem opazila cvetočih orhidej ali slastnega napitka. Ne, moje oko se je zapičilo direktno na gube na prtu.

 

Prt je manjši od cele mize, zato se, ko po njem premikaš vazo pa krožnike in vse ostalo, malo premakne in s tem tudi zmečka. Naguba. Poleg tega pa se na njem poznajo tudi gube pregibov tam, kjer je bil zložen. S prostim očesom na mizi vse skupaj sploh ne moti, na fotografijah pa izgleda grozno.

 

Najprej fotk sploh nisem namrevala objaviti, potem pa sem se odločila, da to vseeno naredim, čeprav niso popolne. Ker se sedaj vsakič, ko vidim popolno fotko na drugih blogih sprašujem, kakšne priprave vse je zahtevala postavitev scene, koliko truda, iskanje prave svetlobe. Dobra fotografija pač ni le pritisk na gumb.

 

Ampak nisem prav potrpežljiva, sploh kadar je na mizi nekaj dobrega, kar bi rada čim prej pojedla ali popila. Takrat se mi ne da ukvarjati s fotografijo, zato so fotke take, kot so. Morda se bodo komu zdele grozne, morda pa bo kdo z olajšanjem zavzdihnil: "Vsaj še nekdo, ki ima malo zmečkan prt in pri katerem doma ni vse popolno."

 

Kljub vsemu pa moram priznati, da sem prt pred fotkanjem celo stresla, saj je bilo na njem nekaj drobtin od zajtrka;)

 

In kljub vsemu napisanemu bom vesela kakšnega nasveta ali trika za dobro fotografijo. Ker vedno občudujem tiste, ki znanjo z njo pričarati nekaj lepega. Pa firbec me matra, če ste, ko ste prvič pogledali fotke in še niste prebrali zapisanega, opazile grozno zmečkanost prta ali ne. Ampak saj vem, omenila sem jo že v naslovu, tako da ste jo najbrž opazili;)

 

Na grozne fotke čim prej pozabite in si privoščite kaj lepega. Recimo sprehod ali kozarec bananinega napitka.

 

Pa lep vikend!

 

VEGANSKA LIMONINA KREMA

 

Nekaj osvežujočega ... Rumenega. Poživljajočega. Neke vrste limone curd, samo da je brez masla ali smetane. Brez jajc. 

   

Malo manj poetično bi lahko sladici preprosto rekli limonin puding;) Ne le zaradi videza (o, a si vanilijev puding skuhala?), ampak tudi zaradi nekaj žlic koruznega škroba, ki ga vsebuje. Nikakor pa se s pudingom ne more primerjati po okusu in strukturi. Vam povem, z vsako žlico limonine kreme si v mislih bližje poletju, saj je sveža in lahka. Omamna.

 

Sladica, ki ni zares sladka, čeprav je v njej tudi kar precej sladkorja. In nekaj vanilije. In ... limone, seveda. Oziroma limonin sok, ki ga zmešate z nekaj žlicami sladkorja in vanj nastrgate še vanilijev strok in limonino lupinic, če imate ekološke limone. Količine so po okusu.

 

Na sok ene limone dodate približno 4 žlice koruznega škroba. Najbolje je, da se ravnate kar po navodilih na vrečki. In če ste občutljvi na gluten, pazite, katerega izberete, ker nekateri lahko vsebujejo sledi glutena.

 

Zmešate in zakuhate v vrelo mleko, npr. riževo. Mešate, mešate. Tako preprosto, kot da bi kuhali puding, le da je boljše. In da se kuha dlje, približno 5 minut oziroma dokler se ne zgosti dovolj. Če želite bolj redko kremo, jo kuhajte manj časa.  

Potem pa - v skodelice z njo. Logično, da oplaknjene z mrzlo vodo, ker so nas tako učili že, ko smo bili tako majhni, da smo komajda videli čez pult. In ko smo le mešali sladkor in prašek za puding z mlekom, mama pa ga je nato skuhala do konca. Čas pudinga z malinovcem. Otroštvo.

 

Veliki in odrasli imamo raje malo manj sladko. Kislo-sladko. Saj veste, TISTI limonin okus. The okus poletne pite. Seveda lahko s kremo napolnite tudi krhko testo ali jo uporabite kako drugače ... Recimo takoj in z užitkom pojeste;) 

30 dni veganstva

Nisem veganka, a pogosto pripravljam vegansko hrano. Mleka in mlečnih izdelkov iz zdravstvenih razlogov tako ali tako  skoraj ne uživam, sadje in zelenjavo pa imam zelo rada, zato se pogosto znajdeta na mojem jedilniku.  Čeprav se v brezglutenskem prehranjevanju že kar znajdem in ničesar ne pogrešam zelo, pa včasih kljub temu predstavlja dovolj veliko omejitev, da se nočem še dodatno omejevati.

 

Ponavadi tako ali tako rečem, da jem vse, čeprav to seveda ni res. Ne gre toliko za to, kaj jem, ampak kako kvalitetne so sestavine. Verjamem namreč, da hrana ni le nekaj, kar nas nasiti, ampak nam daje tudi energijo, vitamine, zdravje. Si tisto, kar ješ, pravi znan pregovor, s katerim bi se zelo strinjala. Mastna, nezdrava hrana z veliko sladkorja in škroba nas dela brezvoljne, lenobne, medtem ko nas sadni smoothie ali solata poživi.



Nedavne afere s konjskim mesom dirkalnih konjev, ki so se znašli v mesnih lazanjah iz 'govejega' mesa, nam vsem skupaj dajejo misliti. Ne le o tem, kaj jemo, temveč tudi o tem, kakšen je naš odnos do živali. Ni problem le, da se dirkalni konji znajdejo v prehrani, čeprav se ne bi smeli, problem je, da jih sploh izkoriščamo za dirke in kaj vse morajo pojesti v ta namen. Podobno je s kravami, ki jim že preventivno dajejo antibiotike in ostala zdravila, piščanci, pujsi, z vsemi tistimi živalmi, s katerimi se prehranjuje veliko ljudi.

 

Prav nič drugače pa ni s sadjem in zelenjavo, ki zori v kamionih in raste v rastlinjakih, brez sonca, pod umetnimi lučmi. Pred škodljivci ga varujejo s pesticidi, škropivi, dodajajo mu umetna gnojila, da bi bilo večje, da gensko spremenjenih semen sploh ne omenjam. Vprašamo se lahko, koliko vitaminov in ostalih zdravih sestavin tako sadje ali zelenjava sploh še vsebuje.

Vegetarijanstvo in veganstvo se mi zdita pomembna predvsem s tega vidika. Da se vprašamo, o našem odnosu do hrane, naj bo živalskega ali rastlinskega izvora. Kaj jemo, od kod je naša hrana prišla na krožnike, koliko kilometrov je prepotovala in kako so jo gojili. Da se prehranjujmo ozaveščeno in zdravo.

 


Zato pozdravljam 30-dnevni veganski izziv (30 day Vegan Easy Challenge)! Kot pove že njegovo ime, gre za en mesec veganskega prehranjevanja. Morda se vam sliši malo ali pa se vam zdi, da 30 dni drugačnega prehranjevanja ničesar ne spremeni, a ni res. Če se odločite za izziv, boste morali namreč bolj pozorno brati sestavine na izdelkih in ugotovili boste, da ne vsebujejo le mnogo neveganskega, ampak še več nezdravega in nekoristnega za naš organizem.

 

 Gre torej predvsem za izziv, ki nas sili, da razmišljamo o hrani, o tem, kar jemo. Da spremenimo svoje prehranjevalne navade na bolje. To pa je vedno dobrodošlo. 

 

Izziv se začne jutri, v nedeljo, 10. marca. Če se želite potegovati za nagrade, se lahko prijavite tukaj.

 

 Se mu boste pridružili?

 

 

(vse fotografije so z veganeasy.org)

Mini bananine tortice (veganske, brez glutena)

 Rumene banane so univerzalno sadje: za malico, hiter prigrizek, ko lačen prideš domov in tako lažje počakaš na kosilo, ali pa kar tako. Za dobro voljo, saj naj bi bile eno od tistih živil, ki nam izboljšajo razpoloženje - znanstveno dokazano!

Podobno velja za temno čokolado in vsi vemo, kako ta paše k bananam. Zelo zelo;) Banane s čokolado so zame čudovit posladek, kadar nimam časa ali volje začarati kaj bolj zakompliciranega. Preprosto, a dobro. Tokrat sem jim dodala novo dimenzijo z nekaj arašidovega masla (slanega!) in nadrobljenimi lešniki, ki so veselo hrustali pod zobmi.

Za mini bananine tortice z ameriškim pridihom potrebujete:

- vsaj 1 banano

- nekaj koščkov temne čokolade

- arašidovo maslo

- zdrobljene lešnike

Banano narežemo na kolesca in po dva in dva zlepimo skupaj z žlico arašidovega masla. Probamo, če nam je všeč;) Ker je kombinacija malo nenavadna, vzamemo še enega, da preverimo, če nam je res všeč;) Videti so čudovito, kot dve plasti biskvita s kremo vmes, skratka: male bananine tortice. 

 

Stopimo čokolado in tortice oblijemo z njo. Ko se glazura malo strdi, po torticah posujemo zdrobljene lešnike, jih v njih povaljamo ali kako drugače okrasimo z njimi. Pustite domišljiji prosto pot.

 

Postavimo v hladilnik, če se le da, čez noč, da se okusi prepojijo. Okus arašidovega masla je zelo blag, samo zaokroži celoto, ki je zelo slastna. Če pa ste skeptični do te slano-sladke kombinacije ali se vam zdi arašidovo maslo preveč nezdravo, pa lahko v čokolado namočite tudi samo kolesca banan.

 

Obljubljam, da boste po tejle sladici zagotovo boljše volje.;)

Izboljšava testa za vegansko in brezglutensko pito #1

Tole je bolj opomnik zame, da ne pozabim: v nedeljo sem še enkrat pekla pito in v testo namesto jajca vmešala pire iz muškatne buče. Nastalo je voljno vegansko in brezglutensko testo, ki se je zelo lepo mesilo. Pa še fletne oranžne barve je bilo;)

No, ko je bilo pečeno, je bilo pa malo pretrdo, tako da bo treba zadevo še izboljšati: poskusila bom z dodajanjem več maščobe, npr. kokosovega masla ter z uporabo pecilnega praška/vinskega kamna. Morda pa sem jo samo preveč zapekla. Skratka: eksperimentiramo dalje.

Fotk ni, ker očitno spet ni bila tako slaba, da je ne bi takoj zmanjkalo;)

Jabočna pita s suhimi marelicami

V zasneženih dneh tako zelo prija priti domov na toplo, še lepše pa je, če cela hiša diši po sveže pečeni piti. Uporabite vaš najljubši recept za testo, saj je moj recept zaenkrat še work in progress: narediti brezglutensko testo, ki bi bilo poleg tega še vegansko, predvsem pa primerne teksture in dobrega okusa, pač ni najlažje. Tokrat sem kapitulirala in v zmes koruzne in ajdove moke, naribanih jabolk ter nekaj sladkorja in olja vrgla še eno jajce, saj zmes nikakor ni hotela ostati skupaj. Bom še vadila, brez skrbi;) 

Bistvo pa je tako ali tako v nadevu: na klasičen nadev iz naribanih jabolk, zmešanih s cimetom in vanilijevim sladkorjem, sem dodala še plast suhih marelic, ki sem jih prej namočila v pomarančnem soku in zmiksala. Prva plast tako poskrbi za sočnost, druga pa za rahlo sladko-kiselkast priokus, ki je tista pika na i tele pite.

Aja, pa marelice bile so žveplane, ker drugih žal v naši trgovini niso imeli (so pa nežveplane ne le bolj zdrave, ampak vsaj meni tudi boljšega okusa).

Naj bo tudi vaš vikend čim bolj dišeč!

Presni figovi kolački s kakavom in pomarančo

Včasih se paše malo posladkati in ko se vsi drugi mastijo s krofi in flancati, je treba poskrbeti tudi za tiste, ki se ne smejo. Za tiste, ki ne smemo uživati glutena, pa za našo veganko, ki je vedno vesela, če pri kuhamo brez živalskih sestavin.

      

Nastale so po navdihu, čeprav imam na sumu, da so se prepričale tele in tele lepe slikice, ob katerih sem si cel prejšnji teden cedila sline. 

Presno torto sem že večkrat delala in je bila vsakič odlična. Le zelo nasitna je, zato sem se tokrat odločila za male zalogajčke, ki jih postaviš na mizo, potem pa jih vsak vzame, kolikor mu paše.

Nisem uporabila datljev, ampak fige (ker je bil ravno Prešernov praznik). Zmiksala sem jih skupaj s koščki filirane pomaranče (da ne bi grenila), nato pa zmešala z mletimi lešniki in grenkim kakavom, da je nastala gosta masa. Nafilala sem jo v modelčke za mafine in na vsakega dala še srček, ki sem ga izrezala iz pomaranče.

Kako težko je bilo čakati, da se strdijo ... Mmmm, bili so odlični.

Zaljubljena juhica iz hokaido buče (vroča in pekoča)

Topel sonček vabi ven, a večeri so še vedno mrzli, zato se še vedno paše pogreti z juhico. Toplo, žareče oranžno in skuhano z ljubeznijo. Sploh če si še malo prehlajen ali te boli grlo, tako kot mene in tudi marsikoga izmed vas. Juhice so idealna hrana za bolnike, ker so lažje prebavljive, hkrati pa je v juhici iz buče hokaido in korenja tudi veliko vitaminov. Da bi se nos čim prej odmašil, sem dodala še dve pekoči sestavini: ingver in feferon.

 

Receptura:
 

1 manjša hokaido buča (če želite srčke, jih morate narezati prej, preden nakockate celo bučo;)
 

1 veliko korenje (narezano)
 

1 cm nasekljanega ingverja
 

polovička zelo pekočega feferona (oziroma po okusu)

sol

poper

limonin sok

(po želji tudi kisla smetana in peteršilj)

Vse zgoraj navedene sestavine sem narezala oziroma nasekljala, malo popražila na olju, zalila z vodo, da so postale mehke, nato pa sem jih s paličnim mešalnikom spremenila v gosto juhico. Še malo soli in popra ter skrivna sestavina, ki da korenčkovim in bučnim juham tisto piko na i v okusu: limonin sok (doda popolnoma novo dimenzijo).

 

Ko sem juhico nalila na krožnike, sem vsakega okrasila z žlico kisle smetane in malo peteršilja ter dvema srčkoma, ki sem ju že prej izrezala iz buče in ju pokuhala skoraj do mehkega v juhici, nato pa pred pasiranjem pobrala ven. Smetana pa vsekakor ni nujna sestavina, saj je juha okusna tudi brez nje, tako da je recept primeren tudi za vegane.

Nam je bilo zelo všeč: s kislo smetano ali brez. Zato jo raje skuhajte malo več, ker jo zelo hitro zmanjka. Če pa vam slučajno ostane, jo lahko kasneje tudi pogrejete.
 

 

Tople febraurske večere, polne ljubezni vam želim.

14 dni oranžne ljubezni

Pretvarjajte se, da je danes prvi dan februarja, ker očitno mi datumi zadnje čase niso naklonjeni;) Čeprav je za današnjo zmedo kriv računalnik: objava je bila napisana že včeraj, zdelo se mi je, da se pritisnila tudi tipko objavi, ampak se ni pokazala na blogu.

_______________________________________________

Februar je (ne glede na moje težave z datumi) prišel in že smo bližje pomladi. Sonce in dež bosta počasi premagala sneg, dnevi se daljšajo in počasi bomo lahko odvrgli rokavice, plašče in kape. 

Do takrat pa potrebujemo še nekaj vzbodbude, nekaj toplega, lepega, polnega energije. Meni se zdi taka oranžna barva. Še ena od tistih žarečih barv, ob katerih se sivina meglenih, deževnih ali pa samo napornih dni skrije. Februarja praznujemo tudi valentinovo, čeprav ga ponavadi ne praznujemo, ker menimo, da gre za komercialni praznik, ki nima nobene povezave z ljubeznijo.

A vse je v glavi. In v srcu in v očeh;) Tam se skriva ljubezen, toplina, vse lepo, kar bi radi podarili tistim, ki jih imamo radi. Ne, nič ni treba kupovati, vseeno pa lahko komu kaj podarimo in pokažemo svojo ljubezen.

Kako?

Do valentinovega se bodo na tem blogu zvrstile različne ideje za mala presnečenja, darilca, izkazovanje ljubezni, ki jih lahko porabite čisto vsak dan v letu, torej vsakič, ko boste hoteli koga objeti še kako drugače kot z dotikom ali z besedami.

Čaka nas 14 dni oranžne ljubezni. Oranžne, ja, ker je pozitvna in optimistična. Malo pa tudi zasanjana, kot ljubezen mora biti. Za start si bomo pripravili  smoothie iz samih vitaminov: jabolk, ingverja in korenja, iz katerega sem izrezala še majhen srček in z njim okrasila kozarec.

Ideja: zjutraj vstanite malo prej kot vaši bližnji, vržete sestavnine v sokovnik in počakate, da iz njega priteče zdrav napitek oranžne barve za energijo. Nalijete v lep kozarec, okrasite s korenjevim srčkom in postavite na mizo v trenutku, ko vaši najdražji zaspano odprejo vrata v kuhinjo ... A ni to tisto, kar si vsi želimo: začeti dneve zdravo, z ljubeznijo in toplino. Uspeh zagotovljen;)

Zulejkini veganski ajdovi keksi (brez glutena in s čokolado)

Naslov sem pisala skoraj dlje časa, kot traja, da narediš piškote pa tudi pečeni so zelo hitro. Naredila sem jih že večkrat in vsakič so bili odlični. Recept sem dobila na Uglašeni kuhinji, luštnem blogu, ki ga piše Zulejka in na katerem se vedno najde kaj zanimivega . Ne vem, morda so krive tudi zelo njamsi fotke, ampak ko prebiram recepte na Uglašeni kuhinji, me vedno prime, da bi pekla, kuhala.

Recept sem malo priredila: namesto lanenih in chia semen, ki jih je uporabila Zulejka, sem dodala še eno banano. Banana veže piškote, poleg tega pa jih tudi sladka, zato sem izpustila tudi sladkor in uporabila le vanili - celo ta je bil morda malo odveč - pri nas pač nismo zelo sladkosnedi ;) Aja, pa dala sem riževo mleko, ki je slajše od sojinega - najbrž je tudi to vplivalo na okus.

Najlepše je, ko z zobmi zagrizeš v koščke čokolade v njih, zato sem seveda dala malo več čokolade :D

Keksi so odlični, nihče ne posumi, da je v njih ajdova moka, ampak so vsi prepričani, da gre za klasične čokoladne kukije, ne pa za veganske in brezglutenske kekse. Takšni 'dietni' piškoti iz trgovine vsebujejo ponavadi kup umetnih dodatkov in nadomestkov, predvsem pa niso tako dobrega okusa kot domači. Z malo truda in za približno 3 evre, kolikor so me stale sestavine, si lahko spečete največji pekač in še en manjši pekaček domačih, čokoladnih kukijev - v trgovini bi za takšno količino zagotovo dali več.

Svojo verzijo recepta objavljam, ker je malo drugačna, predvsem pa zato, da si jo shranim in ne pozabim. Najprej zmešamo moko, vanili, pecilni in sol, dodamo pretlačeni banani, zmešani z nekaj žlicami mleka. Masi prilijemo malo ohlajeno in stopljeno kokosovo maščobo, nato pa vanjo vmešamo še nasekljane koščke čokolade. Moja masa je bila precej tekoča, zato sem kekse kar z žlico nadevala na pekač, medtem ko jih je Zulejka oblikovala in so zato videti precej drugačni, čeprav gre za isto stvar ;) No, ja krive so tudi moje fotke, narejene pri slabi svetlobi na Miklavžev večer - jih bom za božič še enkrat spekla in upam, da tudi malo bolje pofotkala - sicer si jih pa poglejte pri Zulejki, ane;)

Le kaj bo letos spekel Miklavž? Nekaj rozastega?

Sneg je zapadel, tako da se bo lahko Miklavž pripeljal do nas na saneh (je že bolj star gospod in težko hodi peš). Tam nekje za vso meglo in oblačnostjo se že pečejo piškoti, pri nas pa bo zadišalo jutri popoldne ali proti večeru ...

Fotke iz bloga Mowielicious

Nekaj predlogov za rozaste piškotke: zgoraj so čudoviti makroni, ki se jih ne upam lotiti, kaj šele, da bi jih znala tako lepo slikati. Tele spodaj, rožnate Zulejkine sem že delala in se super pašejo poleg čaja ter se (ker ne vsebujejo moke), kar stopijo v ustih.

Fotke rožnatih kokosovih makronov iz Uglašene kuhinje.

Pri nas se Miklavž še odloča, katere bo spekel. V hladilniku se valjata dve rdeči pesi, ki ne gresta v promet pa bi ju bilo treba porabiti - njun sok bo lepo obarval piškote. Vsaj upam: če bodo lepi, jih vsekakor pokažem, če bodo samo dobri, jih bomo pa raje prej pojedli;) 

Fotka: piškoti iz rdeče pese iz bloga Wing It Vegan.

In zakaj speči prav rozaste piškote? 
Ker navaden piškot je navaden piškot, roza piškot je pa res presenečenje, ki vsakemu pričara začudenje in nasmeh na obraz (sploh fantom, hehehe;)