Te dni je malo manj vroče. Končno! Ampak vseeno sredi dneva paše preživeti za zidovi. Na belem kavču sredi bele dnevne sobe. Ne, v resnici je kavč rdeč in dnevna soba je polna barv. Bi pa prijalo nekaj bele.
Tudi v kuhinji. Ne predstavljam si temne kuhinje. Kuhinja mora biti svetlih barv. Najlepše so pa bele. In videti so najbolj čiste. Urejene. Pospravljene. Sveže. Take, da je v njih v veselje pripravljati obroke.
K beli kuhinji sodijo pisane skodelice in krožnički. Na belo podlago pašejo zelena zelišča. Bazilika, rožmarin, timijan, origano. V belih lončkih ali v lončkih kakšne druge barve.
Pa bela jedilnica. Z belo mizo in stoli. Z belimi zavesami. In vazo na mizi. Če si zaželiš barv, preprosto pogrneš čez pisan prt. Ali na stole daš pisane blazine. Na mizo pa pisano hrano.
Ampak poleti tako paše sveže in belo. Bela tudi pomirja. Zato so meni bele spalnice najlepše. Pomirjujoče. Sproščujoče. Za mirno spanje. In sanje.
Kako lepo je sanjati! Na viseči mreži je še lepše. Ali gugalnici. Z razgledom na vrt kot na sliki. Še raje pa z razgledom na morje. Ker k morju bela še bolj paše. Ker je na morju še bolj vroče. Ker je na morju vedno dovolj časa za sanjanje.
