 |
| Via Anja. |
Prihodnost si prevečkrat predstavljamo kot pot, ki so jo za nas asfaltirali drugi. Po osnovni šoli sledi srednja šola. Ali gimnazija, ker se z dobrimi ocenami ne spodobi iti na slaščičarsko, čeprav si to želiš. Potem študij. Iskanje službe. Družina. Morje enkrat na leto.
Kot da je to edina možna pot. Ker gre po njej večina. Ampak nekdo je že pri 18-ih ustanovil svoje podjetje. Ali se je namesto za študij odločil za potovanja. Na katerih se je naučil še več. Dobil izkušnje. Znanje jezikov. Spoznal svet. Uresničil sanje.
Prijateljica se je pri 20-ih odločila, da bo mama. Ne pa žurerska študentka. Nekdo drug, ki ga poznam, dela le priložnostno. Ves svoj denar zapravi za potovanja. In vedno je bolj nasmejan kot jaz, ko se srečava.
Ni nemogočih poti. Le včasih ne vidim čez ograjo avtoceste, ki so jo zgradili drugi. Ki je na vidze najhitrejša in najvarnejša pot. V resnici pa gremo lahko tudi po stranskih cestah. In vmes vidimo celo več sveta.
Hvala za tole... Ker skozi to pot grem jaz in res ni najhitrejša in najvarnejša je pa osvobujoča... (:
OdgovoriIzbrišiEvelina, kako pogumno! Boš kdaj na blogu napisala kaj o tem? Držim pesti zate in za tvojo pot!
OdgovoriIzbrišinavdihujoča objava ! definitvno mi je dala misliti. Se pa popolnoma strinjam s tabo :)
OdgovoriIzbrišiŽivjo, na mojem blogu te čaka nagrada. :) Preveri. :)
OdgovoriIzbrišiRes lepo zapisano. In tako resnično. Včasih je strašljivo samo pokukati čez ograjo avtoceste, kaj šele it na drugo, stransko cesto. Včasih se je pa predvsem težko umakniti od tega, kar naj bi bilo dobro za nas, in tega, kar se pričakuje od nas. Oh… Pogumno, punce! :)
OdgovoriIzbrišiIn Jagodka, hvala za nominacijo na Đuboxu :) Res sem bila prijetno presenečena in hvaležna :)
Joj, nekaj dni me ni na blogu, pa se toliko finih komentarjev nabere! Najlepša hvala vsem, še posebej pa Ribi za nagrado :DDD
OdgovoriIzbrišiKatie, ni za kaj :) Zelo rada berem tvoj blog, zato si zaslužiš, da te spozna več bralcev!!!