![]() |
sobotnodopoldne.blogspot.com |
Čisto preprosto, ampak tako res. Dober primer je moje razsuto stanovanje. Ki najprej sploh ni bilo tako razsuto. Ampak ko odstraniš plasti barve. Ko odmakneš omaro. Ko začneš rušiti eno steno. Potem se pokaže vse skrito. Pokaže se, da bo dela več, kot si mislil. In ko narediš nekaj, je pred tabo sto novih reči. Ki bi jih bilo še treba pokrpati. Popraviti. Zamenjati. Pot brez konca. Sizifovo delo. Za katerega se marsikdaj zdi, da ga ne bo nikoli konec. Sploh ko si utrujen. Od čiščenja. Prenašanja pohištva. Brušenja. In vsega ostalega. Ampak enkrat je vsega konec. Tla so lepa. Koti sten ravni. Stanovanje pa tvoje in domače.
Pri meni ni še čisto tako, bo pa kmalu. Čisto kmalu. Zato sedaj še bolj verjamem, da so tudi nemogoče stvari mogoče. Da se s trudom in vztrajnostjo da narediti čisto vse.