Seveda sem vmes tudi sama ugotovila, da danes še ni februar;)

Prepričana sem bila, da je včeraj zadnji januar in sem med vsemi opravki hitela še plačat položnice z rokom do 31. 1., potem pa sem šele zvečer ugotovila, da sem zamešala dneve in da bomo februarja šele en dan kasenje kot sem mislila. 

Sedaj se svoji zmoti samo še smejem, vsekakor pa včeraj, če ne bi hitela plačat položnic, ne bi videla gospe v perfektnem rdečem plaščku. Takega s pasom je imela, ki ji je poudaril silhueto, barva plašča pa je žarela med sivim asfaltom in mi polepšala dan.

Jaz svojega lepotca še nisem našla, morda drugo leto, ker sedaj je sonce vse močnejše in bo kmalu stopilo sneg. Pomlad bo tik-tak tu in kdo bi sedaj razmišljal o plaščih, ko pa imamo polno glavo drugih, lepših misli. 

Jutri pa res: februar;)

Ime mi je rdeča in oranžen Sneg



Uspelo se mi je prebiti čez januarsko branje oziroma 650 strani dolgo Pamukovo knjigo Ime mi je rdeča in v bistvu sploh ni bilo težko.:) Tako me je potegnilo v zgodbo, da sem čas za branje kradla drugim opravkom, predvsem pa spancu. To res ni najbolj zdravo, a se je splačalo bdeti pri bralni lučki.



Vir.



Ponavadi si rečem: samo še to poglavje! A poglavja v Ime mi je rdeča so precej kratka, poleg tega pa je zgradba mozaična: eno zgodobo pripoveduje več pripovedovalcev, ki se menjajo od poglavja do poglavja. Prvo poglavje tako pripoveduje ubiti, umorjeni iluminator, potem pa bralci skupaj z njegovimi sorodniki skupaj čez celo knjigo iščejo njegovega morilca.

 

 Kmalu je jasno, da je morilec eden od iluminatorjev, njegovih sodelavcev pri izdelavi rokopisev, a kateri? Vsi trije se nam predstavijo z vzdevki, vsi trije ga niso marali, vsi trije se razgaljajo skozi knjigo, bralce pa naj bi ugotovil, kdo laže oz. kdo ima motiv za umor.

 



Vir.

Priznam, da sem se motila in sem sumila napačnega;) Konec me je tako precej presenetil, kar se mi ne zgodi pogosto in mi je bilo zelo všeč. Priporočam!





Prav zato se bom februarja lotila še ene Pamukove knjige z naslovom Sneg, ki me že čaka na nočni omarici. Če je bil januar rdeč, bo februar namreč na tem blogu ORANŽEN. Ker potrebujemo nekaj toplega v vsej tej belini snega, ki se že spreminja v plundro. Pa v sivini ali celo črnini pesimizma in krize in ker je tudi sneg lahko oranžen, vsaj tale Pamukov od založbe Sanje je tak: a ni lep?

 

Psst, ni še februar ... Več o oranžni, lepem in ljubezni pa jutri ... 

KO BOM STARA, BOM NOSILA VIJOLIČASTO IN RDEČ KLOBUK

Pesem Jenny Joseph Opozorilo verjetno poznate, a se jo je vseeno vsake toliko časa vredno spomniti. V originalu lahko poslušate avtorico, kako doživeto in zavzeto pesem deklamira ali pa si jo preberete v odličnem prevodu še ene žlahtne dame Ifigenije Simonovič:

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.
Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale. Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.
V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme. S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.
V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.
Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri funte klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.
Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.
Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi?
Da tisti, ki me poznajo, ne bodo preveč iz sebe,
ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto. 

Vir.

 Prvi verz te pesmi je navdihnil ustanovitev društva rdečih klobukov ali Red Hat Society, v katerem se zbirajo dame po petdesetem ter oblečene v vijolično in z rdečimi klobuki počnejo marsikaj. Tudi kaj takega, kar naj se za njihova leta ne bi spodobilo ali pa vsaj ni običajno. Počnejo tudi  druge zanimive stvari, ki starost iz sivega obodbja spremenijo v igrivo, veselo in ustvarjalno obdobje. Predvsem pa se veselijo življenja. A niso super?:) 

Vir.

 Meni se zdijo zelo navdihujoče. Vedno znova pa me preseneti tudi dejstvo, da je Jenny Joseph pesem napisala že leta 1932! Neverjetno.

Lep vikend, poln navdiha vam želim.

Zgodba o rdečem laku za nohte

Bilo je nekoč, ko si si nohte lahko namazal le z rdečo. Živo rdečo. Črnega laka za nohte ni bilo, modrega tudi ne. Pa četudi bi bil, se imeti takih nohtov sploh ne bi spodobilo. 

Vir.

 Šele nekaj let kasneje so se nohti obarvali tudi s prozorno, roza in s pastelnimi barvami (tudi svetlo zeleno, modro), potem pa smo počasi prišli do vseh mogočih barv in kombinacij. 

Danes, ko obstajajo celi blogi in internetne strani, posvečene samo lakom za nohte, na katerih se na vsakih nekaj dni ali celo vsak dan pojavi nova slikica nohtov z novim lakom, se sliši skorajda nemogoče, ampak tako je bilo.

Živo rdeč lak za nohte so uporabljaje gospe na bankah, ki so imele tudi zlate prstane in rdečkaste trajne. Nam, punčkam, so se zdele sanjske. 

Mame so rdeč lak za nohte imele doma, a so ga uporabljale le občasno, za obletnice poroke, recimo. Da bi bila mama tudi gospa na banki, se mi takrat verjetno ni zdelo možno. 

Vir.

Kadar smo bile punčke zelo pridne, nam je mama, še večkrat pa teta, namazala mezinček z rdečo, da smo ga ponosno razkazovale v šoli. Včasih je z namazanim nohtkom v šolo prišel tudi kakšen fantek, ki ni hotel zaostajati za svojo sestrico. 

Konec prvega ali drugega razreda smo sošolke od doma prinesle denar za darilo za našo učiteljico. Čeprav smo bile še tako majhne, so nam starši očitno toliko zaupali, da smo se po pouku same napotile po nakupih. 

Ena bi kupila rožo, druga nalivko (to so jim verjetno prišepnile mame), tretjapa kaj drugega. Bilo nas je osem sošolk in vsaka je imela svoj predlog. Spomnim se, da je ena predlagala zlato verižico. Očitno smo res vse sanjale o tem, da bomo nekoč gospe na banki.

Vir.

Ker je nekaj denarja še ostalo, smo kupile še rdečo šmiko. Tudi to so uporabljale gospe na bankah. Zapravile smo čisto vse, tako da niti za celofan ni ostalo in je morala darilo doma zaviti sošolkina mama.

Vse žareče smo učiteljici izročile darilo. Prepričane smo bile, da smo jo osrečile.

Niti opazile nismo, da morda ni vesela. Kaj šele, da ni imela nikoli rdeče nalakiranih nohtov, niti si jih morda ni želela imeti. Ni se ličila. Ni nosila nakita in oblačila se je bolj športno.

Takrat deklice nismo razmišljale o vsem tem, pomemben je bil le živo rdeč lak za nohte.

Skoraj red velvet cake

Slavna torta z rdečkastim testom in belo kremo, imenovana rdeči žamet ali angleško red velvet cake. 

Težko rečem, da je res lepa, je pa zanimiva, nevsakdanja, zato se si jo že dolgo želela speči. Pregledala sem cele kupe receptov in med njimi izbrala najboljšega.

Vsaj mislila sem, da je najboljši, saj so ga v komentarjih vsi hvalili, a v resnici ni bil. Ali pa sem jaz naredila kaj narobe. Vsekakor torta ni uspela, zato tudi recepta ne bom objavila.

Kljub temu pa bom napisala objavo o njej, ker pač ni treba, da na blogih objavljamo le popolne poskuse, ampak kdaj pa kdaj tudi kakšen zmazek. Rdeče-rjavo-rozast zmazek brez okusa.

Najprej sem bila zelo jezna, potem pa tudi žalostna, saj ni samo izgledal obupno, ampak je bil tudi popolnoma brezveznega okusa. Poleg tega pa je bil biskvit zbit skupaj, razpokan, hkrati pa malo gumijast. Za to je krivo barvilo (Eta), to že vem: sem se takoj spomnila, da sem enkrat že delala roza biskvit in da je bil po strukturi kot čigumi :)

Prerezala sem ga na pol in sledilo je še eno razočaranje: če je bil na zunaj vsaj malo rdeč, pa je bil znotraj čokoladno rjav!

Kaj storiti?

Najprej sem morala celo zadevo prespati, ker je poraze pač težko prenesti. Vsi so me tolažili, da red velvet cake ni dobra, tudi če uspe. Sestra jo je enkrat jedla v Ameriki, kjer so ji jo ponudili kot specialiteto, ona pa jo je komaj spravila po grlu. 

Naslednjega dne sem se popravnega izpita lotila z novim zagonom. Granatno jabolko, ki je čakalo na pultu sem ožela, z njegovim sokom namočila polovičko nekusnega, že suhega biskvita (je bil pa zato manj gumijast :), čez naložila sladko stepeno smetano in posula s peškami granatnega jabolka. 

Po nekaj urah v hladilniku se je vse skupaj prepojilo in tako je tudi biskvit dobil nekaj okusa in mehkobe. Po kidanju snega je poleg toplega čaja sladica prav pasala, pa še videti je bila zelo zanimivo, nevsakdanje in rdeče. Točno tisto, kar sem želela doseči s peko red velvet cake. 

Smetana h granatnemu jabolku tako paše, da smo jo jedli tudi samo brez biskvita. Sem pa kljub temu firbčna, kakšnega okusa je prava red velvet cake oziroma rdeča žametna torta. Verjetno se je po tem neuspelem poskusu ne bom več lotila, zato bi bila zelo vesela vaših mnenj: ste že kdaj jedli ali celo pekli rdečo žametno torto? A je bila dobra? :)

Rdeča je tudi barva upora

V časih, ko nihče ni prav zadovoljen z razmerami v naši državi, je protestiranje s pesmijo upora na ustih eden od kamenčkov v mozaiku do sprememb, ki si jih prav vsi tako želimo. Rdeča je barva upora, revolucije, sprememb, predvsem pa ponosa in pokončne hrbtenice, ki so jo naši politiki vsi po vrsti že zdavnaj izgubili.

Ali kot pravijo in pojejo Kombinatke:

Pulover za vašega kita ali žirafo

Rdeča je tudi barva ljubezni in če nam je nekaj všeč in imamo tisto radi, potem lahko rečemo, da smo se zaljubili. Jaz sem se danes zaljubila v Uradni vodič zimskih puloverjev za živali, ki ga je narisala Jennifer Hall alias Clever Girl, kot se je poimenovala na blogu. Fantastično in simpatično, kaj takega bi takoj imela na steni!

Uživajte v zimskih radostih.