Najprej sem nameravala dati drugačen naslov. Ptica selivka. Ker se tako lepo sliši. Poetično. Zanimivo. Navdihujoče. Nomadsko.
Ampak tak naslov bi lahko razumeli narobe. Ker je poletje. In čas počitnic. Zato vsi nekam bežijo. Proti morju. Soncu. Dalmaciji. Grčiji. Moji Grčiji. Blogi pa medtem samevajo.
Jaz sem letos ostala doma. Ta moj doma pa se je preselil. Drugam. V stanovanje v slabem stanju. Ki ga je treba obnoviti. Renovirati. Spremeniti. Da bo stanovanje postalo dom.
Do sedaj je bilo zelo naporno. Veliko odnašanja pohištva. Brušenja. Razbijanja. Takšnega in drugačnega fizičnega dela. Prahu in umazanije. Svinjarije, ki se nabere v kotih in starih pečicah.
Mojstri, ki prihajajo in odhajajo. Zamujajo. Strop, ki se lušči. Nepredvidene težave. Ampak lep občutek, ker veš, da nastaja nekaj novega. Tvojega.
Napeljave v kopalnici imajo prednost pred internetom, zato bloga nekaj časa ni bilo. Sedaj ga pišem na golih betonskih tleh, ker nov laminat še ni položen.
Dva stola sredi velikega prostora. En mi služi za mizo. V resnici pa prostor sploh ni velik. Le v njem še ni pohištva, zato je videti večji. Prostornejši.
Sveže prebeljen čaka name kot nepopisan list. Da ga napolnim s sabo. S svojimi idejami. Domišljijo. Prihodnostjo.
Še nekaj časa bom spala na jogiju in imela vse svoje v škatlah. Ampak sedaj imam nova okna in internet, tako da bo lažje.
Kmalu bo zato na blogu veliko idej za opremljanje stanovanja. Ker dokler ga dokočno ne opremim, je možno vse. Lahko da bo belo in sveže. Pisano kot mavrica. V odtenkih sive. Mogoče elegantno. Predvsem pa bo moje. In domačno.
